ko ti ljuba oseba reče, da bodi raje tiho in se ne vmešavaj, te zaskeli. baje zaskeli ego. baje.
gotovo pa si želiš poguma sam storiti isto, ko se ti takšna misel spusti nekje s čela proti jeziku.
baje se s previdnostjo lažje preživi v svetu odraslih. ne spodobi se vedno povedati, kaj si zares misliš in o čem zares premišljuješ. drži, da ne živimo vsi v urbanem okolju in se tudi družbeni kriteriji glede na lokacijo malo prilagodijo. pa vendar... baje se ne spodobi na glas smejati niti na ulici plesati. verjetno se ne spodobi niti kot otrok navdušeno vzklikati in se med sestankom hihitati.
je čas, in je čas.
pomisli, koliko ljudi te obdaja, ki ti namenijo iskrene misli? koliko staršev dovoli otroku postati tisto, o čemer sanjajo? ali pa, koliko junakov in herojev je na njihovi poti uspeha spremljala podpora bližnjih? junaki so čudaki in heroji so dvoji - pokopani ali zglancani.
znaš pohvaliti? znaš dati drugemu priznanje premoči? razmišljam, kdo nas tega nauči. zares ni nobene znanstvene osnove za temi besedami, ampak okolje vpliva na osebnost. mladika, ki je sicer korenine že globoko potisnila v hladno zemljo, se bo ob slabših vremenskih pogojih okrepila v deblu in ob naslednji vremenski ujmi brez zadržkov sprejela v zavetje še mladega lisjaka ali pa dva srnjaka. otrok, kateremu ne polagamo besed v usta, se bo sam potrudil izgovoriti misli? verjamem, da.
manjkajo....manjkajo ljudje, ki brez dlake na jeziku z odločnim pogledom globoko v oči priznajo, da razmišljajo drugače kakor ti. manjkajo tisti, ki drugega potrepljajo po rami in pohvalijo. manjkajo tisti, ki opazijo. in manjkamo mi, ki zbiramo pogum postati boljši.
