"... Srce mi veselo igra, igra."

Handle, anstatt zu reagieren.

tisti neljubi grenak okus razočaranja... peče, grize, brca, tepe po glavi, krade ti spanec, včasih škrtaš z zobmi! in dlje kot kuhaš, bolj vre! ni kot voda, ki bi izparela. pokličeš Prijatelja, se mu izpoveš in ti odleže... ker daš iz sebe, ker veš, da ti vedno stoji ob strani. dobiš občutek "Zdaj pa bo! Zdaj pa lahko!" ampak ko dobiš ta grenak okus spet na jezik, peče, grize, brca in tepe po glavi še bolj! 
verjameš in zaupaš, ko ti Prijatelj reče, da bo vse v redu. ker Prijatelj ve. 

bi pomagalo povzdigniti glas in nerazumljivo povedati, kar mi ni prav? ne, to seme ne bi našlo plodnih tal. tudi če je zunaj buhteča pomlad, ki v nizkem štartu čaka toplih sončnih žarkov...da zacveti v vsej svoji lepoti! 
trapasto, ne, da te k izpovedi nagovori sporočilo v čaju? 
zdaj ne peče več, ne grize, ne brca in ne tepe po glavi... in danes ni ničesar, kar bi mi kradlo spanec.  

Podoba

večkrat ko ponoviš besedo, bolj nerazumljiva se ti zdi... kdo jo je sestavil? kaj je želel z njo povedat? nastaviti zrcalo, da se ujame najlepša podoba? 

Neverjetno je, prijatelji, da ravno tisto, česar ne poveš, pove vse. (Emil Filipčič)

mogoče pa res... preveč govorim? in premalo povem? me tolaži, da nism edina. 

so ljudje z bujno domišljijo, ki si lahko predstavljajo konec sveta samo ob besedi potop, in so ljudje, ki jim pomaranča ne pomeni oranžno. ob njih pa ljudje, ki jim ustvarijo podobo oranžnega. nekaj zvedavosti in potrpežljivosti je vedno dobro imeti v žepu. pogrešam Babi, da bi ji zastavila "n" vprašanj in poslušala "n" Zgodb. tisto šolsko nadomeščanje pouka ti zleze pod kožo in imaš občutek, da so vedno nekje skriti neporavnani računi. sprašuj in poslušaj. podoba se ustvari sama.

premalo časa mi je odmerjenega, da bi vse izvedela; ker je "vedno nekaj novega". lahko pa redno čistim čopiče, imam na zalogi barve in sveže slikarsko platno za vsakega, ki bi nekaj narisal. lahko dovolim, da me prevzamejo snežne strmine, morski zrak, filmska zgodba, piščanec v arašidovi omaki in sivkino milo. ali pa z Repom stečem po listju med drevesi in sem.

ljudje smo res čudna "sorta" Živali. platno je lahko poslikano z najbolj pisanimi barvami, izpod čopiča enkratnega ustvarjalca. lahk pa čezenj prpopaš nalepko. ker si si podobo že ustvaril in ni prostora za novo. škoda, ne? 

Quote-fishing #8

"If you want something, you go get it. Period." 

                                                                                                                                             Pursuit of Happyness

Prva še ne prinese pomladi.

lepo, d si nazaj :) 

::: give-away :::

prvič je najtežje. kar ne veš, kako bi začel, s katerega konca bi "prijel bika za roge". dedek Bedenko nas je naučil: Omne principile dificilis.


če nam Starši niso uspeli vcepiti pod kožo lekcij o lepem vedenju, kako je treba biti prijazen do drugih, sprejemati drugačne kot sebi enake, te Življenje samo pripelje do zaključkov...

                                                                                         

spomnem se fotke znanca, pod katero je pisalo: Grdi se morajo lepo obnašat, lepim je vse oproščeno. kakšen dan se zazdi, da je res.
tipam in iščem krivine, kako bi povedala... prsti se še ogrevajo s hladnega pomladnega potepa med kapljami, snežinkami, kapljicami in blatom. zelena je sicer še lanska kolekcija, ampak fluorescira!

korak za korak, vedno prideš dlje od mesta, kjer si bil prej. učim se, do sedaj najljubša tršica je Mati Narava. kako postaviti zrcalo, da se bo podoba najlepše odsevala v očeh gledalca.
včasih se nasmejem sama sebi, ko me prešine, da se s Kraljestvom Živali bolje razumem kot z ljudmi. Rep me je naučil, da vedno dobiš nazaj, kar daš. tako enostavno je. zares se vse zrcali, zjutraj v ogledalu, v kozarcu vode ob Kavi, v iskrivih očeh otroka, ki ga dvigneš proti Nebu, v mirnem jezeru med gorami, ... in v Srcu.

 neštetokrat je na vrata potrkalo opozorilo, naj se vživim v tvojo kožo, naj pogledam skozi tvoje oči, da bi lažje razumela. in neštetokrat se vrata niso odprla. korak za korakom stopam bližje in se oprijemam kljuke... da bom lahko nekdaj brez obotavljanja stekla, na mah zagrabila kljuko in ... ta-da! to je tisto, kar ste naročili danes, Gospod. bo uredu?

Srce. zrcalo, ki zajame največjo podobo in naslika največji vtis/odtis/pečat.

navodila za uporabo: pozor, lomljivo.
rok uporabe: nedoločen.
drobni tisk: nikoli ne zataji.

Quote-fishing #7

Matere so tiste čudovite osebe, ki lahko zjutraj vstanejo, še preden zadiši po kavi. neznani avtor 

Vorfreude ist die zarteste Freude!

js tko mejhna, Svet pa tko velk. kako naj bi vedla, kaj bo jutr?

"Bo že!" se najde kdo, ki tako zelo nerad sliši kaj takega, meni pa se zjasni še tako zapleten dan. takoj je lažje. kot da bi odložila poln koš drv, ki jih že teden dni nosim na ožuljenih ramenih. kot da bi pocukala Prijatelja za rokav in mu s pogledom v oči povedala vse. včasih povem čisto naravnost, takole z besedami pa si privoščim ovinke... ker si jih lahko. 

negovanje spletenih vezi med nami je kot obrezovanje drevesa, je puljenje plevela in pometanje dvorišča. če se lotiš loščenja srebrnine, obriši prah še s slike Prijatelja in ga povabi na sveže pečene piškote. ker te nič ne stane in dobiš vse, kar je v Življenju zares pomembno. na mizo daj najlepše pogrinjke in skuhaj najboljšo kavo. postavi se k oknu, kukaj na dvorišče in čakaj, stopnjuj pričakovanje... do trenutka, ko si sežeta v dlan, se objameta. takrat pa te lahko razžene, po mili volji! 

niti se zavedno ne trudim, ampak doživljam, kolikor se da. veliko globoko diham in iztegujem roke, da mi kaj ne uide. pri 18ih sem bila prepričana, da zares delam najboljše stvari; živela za trenutek in sanjalo se mi ni, da lahko "najboljše" dobi nove razsežnosti. zdi se, da tistega NAJboljšega še nisem vdihnila in objela. z nasmehom na obrazu se sprehodim po Mestu na prvi pomladni dan in na srkam ideje Košutnikove. srkam vase in se smejem. ko že misliš, da je bilo noro, je lahko še bolj noro? 

stopnjuje se, stopnjuje. in napetost narašča. pričakovanje duševno stanje, v katerem se kdo, kaj pričakuje: pričakovanje se stopnjuje; njen obraz je izražal pričakovanje; biti poln pričakovanja; napeto, nemirno, veselo pričakovanje; trenutki pričakovanja / v pričakovanju je čas hitro tekel; živeti v pričakovanju .  ljub občutek ... dihati nekje vmes, med vprašanjem in odgovorom; zaupati. večkrat si povedat, da bo vse uredu. navsezadnje, teptamo Zemljo že ulala let, mati Narava pa ostaja za vedno naša najpametnejša učiteljica. še Hribar je reku: "Ko pogledam na iPad, ne razumem. Pogledam drevo pa mi je vse jasno." 

danes pristopi k meni Babi in mi pove zgodbo o popotniku, ki zaide na pokopališče. ustavi se ob nagrobnem kamnu, kjer piše "živel 7 let, 5 mesecev, 3 tedne in 1 dan." tudi na sosednjem kamnu razbere, da je pokopani živel le nekaj let. prešine ga, da gre za grobove otrok, mladih ljudi. ker naj se Človek nikoli ne neha čuditi, ga Pot pripelje v bližnjo vas. tu povpraša vaščana o pokopališču, in izve, da ljudje v tej vasi ob rojstvu dobijo knjižice, v katere vpisujejo doživete trenutke; prvo Ljubezen, poklon rože, recital ob materinskem dnevu, nepozabne randije in potepe, odštekane dni študentskih let, poročni dan, rojstvo otrok/vnukov ... tako se v letih Življenja seštevajo Trenutki, ko si zares živel, in se vgravirajo v nagrobni kamen. 

kaj je Babi nagovorilo, da mi je povedala to zgodbo, ve le ona. js vem, da ni naključje, in stopnjujem pričakovanje... za vse Trenutke, ki jih bom še lahko vdihnila in objela. 

 

Quote fishing #6

Life is long, Friendship is good. 

                                                                Bon Iver

res diši Pomlad?

 

Quote-fishing #5

SMILE. It confuses people. 

                                   Sandi Thom

zrcalce, zrcalce na vodi, povej!

Lupinarji

prvi vtis je zadržan, negotov in skrivnosten. zanimiv, torej.
"Le kaj se skriva pod obleko tega mesta?" prve besede za navezovanje stika so bob ob steno in pogled je umaknjen. počakaj. 
malo ljudi poznam, katerim s pogledom v oči vidiš globlje. in veliko ljudi hodi po ulici s steklenimi očmi, kot pravi BrezK.

"Oko je zrcalo Duše. Če je Oko temno, kakšna mora biti Duša?" me spomne Bratc ml. 

vsega ne bom uspela razumeti v času, ki mi je odmerjen. vendar izkoristim vsak trenutek, da mislim. včasih malo počakam, in nato odkrivam nova prostranstva. vztrajam, da so odnosi čudovit del Življenja. korak za korakom, plast za plastjo stopaš globlje, bližje in intenzivneje. greje me misel na lepoto odkritega Srca, kot na dlani. danes zajamem s polno pestjo in si napolnim žepe, jutri pa smrkam kot otrok pred izložbo s sladkarijami. čakam, da bi lupine ena za drugo odpadale z jedrca in bi videla... Mali Princ in ostale otroške Duše me razumejo, da je bistvo očem skrito. zato si še toliko bolj želim ... ker poznam občutek, ker vem. 

"leteči Holandec"

vedno znova, ko dam v torbo ščetko, sveže nogavice in fotič. nikoli nism zares razmišljala o pomenu. sicer pa Gazda točno ve, za kaj se gre. je bil tud on nekdaj mlad. 

ne, nimam obstanka. prihrani energijo za vprašanje. 
že nekaj let tega je Neisha začela prepevat "malo tu, malo tam, ostaneš sam." takrat niti nisem razmišljala, kaj poje. še dobro, ji ne verjamem. te dni se počutim kot neskončno brezno, ki srka vase drobtinice lepega. skozi pesmi, iskrene oči in tople objeme, fotke, filme, dobro hrano ... "pridejo časi...", ki nikoli zares ne minejo, le pridejo bolj poredko. 
ker je ravno TO tisto! v trebuhu te stisne že, ko brskaš po netu za letalsko karto ali rezerviraš sedež na vlaku, se dogovoriš s Prijateljem za trip, ali pa le dobiš idejo, kam zgodaj zjutraj pelješ Rep na sprehod. ko spokam ščetko, sveže nogavice in fotič, me drži za roko brat Entuziazem in v očeh se zaiskri. sploh ni zares pomembno, kako dolga je Pot in kam pelje, da se le "prepleta, zapleta, obrača in združuje". priznam, Raj je izjema.
pričakovanje, to je droga! znova in znova, se mi pri zadnjem odcepu levo na ustnice prilepi nasmeh, ki ne popusti, dokler me ne prebudi jutro spet v domači postelji. "tok je!" ostane topel občutek pri Srcu, ki pogreje še tako hladen dan. uživačica? ja. 

"Life is the way you want it to be." 

ni namen, vsiljevati idejo ali način, le Želja. 
Želja, da bi tudi Ti razumel, videl skozi moje oči, čutil skozi moje prste in vdihnil skozi moja pljuča. kljub temu, da se Lars zaljubi v lutko, ga sprejmejo in dihajo z njim. 
Ljubezen prav zares ni preračunljiva. 

še pa še, paše!

"I talk, you talk, I talk, you talk, that`s it! Focus!" Peanut

simpatičen čaj mi greje živčne prste, globoko vdihnem in zberem misli v eno točko. vsaj potrudim se. bratranec Adrenalin se sprehaja po telesu in pušča za sabo hlad, krč v želodcu in suho grlo. ah dej no, sej ni prvič! 

"If you cannot do your best, do the best you can."

Košutnikova je rekla, da mi mal privošči...sedim v vreči ob oknu in pogled mi skupaj z mislimi uide na polje, kjer so srne ponoči iskale hrano. brskajo po snegu, da se bodo lahko v maju ta mali skrivali v visoki travi. ni vedno lahko, ostati zbran. zdi se, da sem se nekaj pomembnega odločila, pa se spomnem besed BrezK - če ti je namenjeno, potem je že odločeno. na poti se prepričujem, da je res, in preden prideva z Računovodkinjo do Doktorja, prepričam še njo.

"Nobody ever asked about the way I feel. But now I told, and it feels so free!" (The Help) 

kot lahko vročina pri influenci nastopi v dveh fazah, me še zdaj strese in umiri občutek zmage. tokrat, odobravam podarjen razum. Passenger poje o napačni smeri, Rudi pa še kar odzvanja, naj traja. lepo je čutiti, lepo se je zavedati. 

če lahko Rep pohvalim za poslušnost, lahko sebi privoščim potep z Mojco po zasneženi poti... do Kolumbijke. Baby, nasmeh se me še kar drži. ko sešteješ 1+1, dobiš več kot le matematično 2.  - s kurzorjem stojim na tem mestu že nekaj časa in z zaprtimi očmi iščem besede, ki bi opisale sončne žarke, ki so me pobožali, žar v očeh, ki me je presvetlil in toplino, ki me še kar objema.

pika. stop. so občutki, in so neopisljivi občutki. 

"Pusti, naj traja! Kako je lepo ... "

z Rudijevo pesmijo v ušesih, ki še zdaj prijetno zveni ...

Hang loose!

je rekla, da Ljudje prihajajo in odhajajo, vendar le pravi Prijatelji pustijo vtis v Srcu. rekla je tudi, da so lepe stvari lepe, toda še lepše, če jih deli z menoj. 

navdih? Življenje pač. in sporočila, ki nam jih pušča na Poti. 

"Let the Ocean worry about being blue!" 

večinoma nasmeh, kdaj pa kdaj kremža. slečem predpasnik in brez pojasnila oblečem jakno, vzamem povodec in z Repom se izgubiva. 

"May your past be the sound of your feet upon the ground!" 

korak je negotov in hkrati odločen. obožujem škripanje snega in odtise šap pred mano... vedno se tako mudi, vse prešnofat! veje, obtežene z belim puhom, se upogibajo k tlom in ustvarjajo čudovito kuliso. vse že videno, vse že doživeto, pa usejn vsakič enkratno!
zima zaspi vsako leto, za njo se prebudi pomlad, raztegne v poletje in ovenča z jesenjo.  "naj se prepleta, zapleta, obrača in združuje!" vse na dosegu roke, in hkrati tako krhko, minljivo. novemu bitju je podarjeno Življenje, drugemu odvzeto. Starec se je z morja vrnil z luknjo v čolnu, Pi pa skupaj s Parkerjem preživel brodolom. vsaka Zgodba ima dve plati, tudi moja ima svoj začetek in  svoj konec. 

"In their eyes you only see the reflection of your own emotions." 

in z vsakim koščkom počasi sestaviš celoto. ob izgubi ljubljene osebe ti ostanejo le lepe misli. je to selektivni spomin, ker jo želiš ohraniti v dobrem spominu? ali se spominjaš le zares pomembnih, dobrih lastnosti? pozabiš nečimrnosti, ker niso zares pomembne? tako ali tako nas bo Duša zašpecala Vodnici... in popravila vtis/odtis/pečat v naslednjem Življenju... kot bitje nedolžno bo stopila na Pot, ki so jo pred njo prehodili že mnogi. ampak si bo vtirala svoje korake, nabirala svoje izkušnje, pisala svojo Zgodbo. 

"Vse bo v redu!" 

vlog je veliko, ne igraš vedno znova iste. včeraj nekdo izpusti tvojo dlan, jutri ti izpustiš dlan drugega.

tudi igralcev je veliko, v glavni vlogi pa ... zares, le eden. 

Quote-fishing #4

Never rely on a second chance. 

                                         Michael Freeman, fotograf

prijatli prašajo me, kam?

ko brez miru okrog divjam -


Dolg časa me je jezilo, da se vse zgodi ob svojem času.





a je že Miklavž bil? Ne še, ni še čs...
(pr zobarju) Boste nehala vrtat? Ne, še mal...
Sm že dost velik, da peljem traktor? Ne še, ne dosežeš...
Lahko ostanem zuni do 2eh? tud slučajno še nisi dovolj stara!

kot da bi Odrasli klatili sanje Otrokom. čeprav so tudi sami sanjali. tudi njim je spodneslo tla pod nogami, poslušali so travo rast in njihovi Odrasli so se jezili nad njimi. pa so kljub temu sanjali, upali, verjeli in vztrajali. pogonsko gorivo Življenja, torej. samo "tankamo" ne ob istem času. 
Sanje. tom bi izbral lucidne in se dvignil nad "vanilijevo" nebo.
zbiram svoje, tiste od malih nog in tiste od včeraj. najbolj vzdržljive se ti prikradejo v mislih v trenutkih največje koncentracije, da te iztirijo iz rutine.

in te odnese... kako bi bilo, če bi ... 

                       stop. grem. po svoje.