"Life is a series of moments. All gathering together into this one."

(Tessa v filmu Now is Good)

Kdo se boji Črnega moža?

Nihče!!! In gruča otrok se zapodi na drugo stran igrišča, kjer jih Črni mož lahko ujame.

Tudi polne Lune se nihče ne boji.

Ura je pozna, pogled pa je uzrt v nočno Nebo brez oblačka. Na njem medlo svetijo zvezde, ker tako močno žari Luna…kakor Sonce sredi vročega poletnega dne. Zdi se, da si podajata vlogi, vsak nastopi v svoji izmeni. Luna se lesketa v snežnih kristalih gora, Sonce kristale topi v bisere voda, ki polnijo reke v dolini.

Oblečem flis in na vratih Rep že maha, ker se greva potepat. Altruizem, pravš? Moj korak je nepremišljen. Zanašam se na Luno, ki meče senco dreves na gozdno pot. Globoko vdihnem in moja sapa se izgubi med vejami. Strah? Danes ne.

Včeraj smiselna celota bo jutri spomin. Srce ti kdaj zamegli pogled na Svet, spet drugič se ti Svet razgrne na dlani. Oboje je uredu.

Vsakega posebej, ki steče proti Črnemu možu, je strah do kosti. In z vsako igro se stopnjuje, dokler se še zadnji otrok ne sooči z njim. Adrenalin naraste, roke se potijo, želja ubežati je neizmerna! Ampak ima Črni mož predolge prste. Igre je konec. Otroci že stikajo glave za naslednjo, preden zazvoni šolski zvonec. Vloge bodo tokrat drugačne.  

The beauty of work is in its effort.

mi je že zoprno uporabljati tuj jezik, ampak je res, da se z našim ne da vsega povedat. 

drži. kar šteje pri delu je trud.

ni Cilj tako pomemben, kot je Pot. Nejc je dobro vedel, o čem govori. 

po dnevu, kakršen je bil danes, me kar razganja od navdušenja. Telo je prijetno utrujeno, Srce polno, Duša pa prede od zadovoljstva. čudakinja ena.

mraz mi zjutraj zlepi nosnici ob prvem vdihu, pogled se ustavi na meglici ob sosednjem bregu, kamor Sonce pošlje prve pogumne žarke. mraz najbolj pritisne tik preden vzide izza hriba. Žvalcam se ne zdi nič posebnega, da je le rutini zadoščeno. se kdaj zalotiš ob poosebljanju obnašanja Kraljestva? večkrat. Ljubezen s pogoji ali brez?

ko se kravjeki ohladijo, me na sončni strani pogreje "rikverc" s prikolco (trud, pa to...), in vihtenje lopate. brez budnega nadzora Princeze pa se tko al tko nič ne zgodi. v Hotelu Žvalcam odmeri obrok, in se kljub grobim jezikom ne pusti motit. ob cukanju Zebre sedi in šteje curke, da ne bi šlo kaj v nič.

ups, poosebljam. "sam še govort ne zna!" 

ker je Otroče v Morostu zeblo, ostanem brez Tršice popoldan, vendar se načrti hitro zbistrijo. izberem Princezo, sneg, hrib in zadnje žarke. brez objektiva, samo dve fiksni leči. pardon, štiri. škripanje pod nogami, mrzla sapa, zadovoljen Rep, modra kulisa med drevesi in barve Sončnega zahoda na vrhu. ko tečem nazaj, mi ozek "špalir" delajo veje, priklonjene pod težo snega, in listje, ki je zamudilo jesen. obrnem palačinko al dve, potešim rutino v Hotelu ... 

iztegnem roke in objamem dan. hvala! 

1,000 -ka !

Ni bil namen. In nikoli ne bo.

Ostali bodo trenutki, ob njih misli in fotke, večen spomin. No, večnost je relativna, pustim to poglavju o potovanju Duš. 

"Malemu otroku, sebi --- Srca na stežaj!" 

Začetna ideja počasi pridobiva obliko, se razvija, izteguje roke proti tvojim sivim celicam (ne drznem si reči Srcu).

Vsak Trenutek, ki ga preživiš ob branju mojih besed, mi gode. 

včeraj Snežinka, danes Sončev biser.