Nihče!!!
In gruča otrok se zapodi na drugo stran igrišča, kjer jih Črni mož lahko ujame.
Tudi polne Lune se nihče ne boji.
Ura
je pozna, pogled pa je
uzrt v nočno Nebo brez oblačka. Na njem medlo svetijo zvezde, ker tako močno
žari Luna…kakor Sonce sredi vročega poletnega dne. Zdi se, da si podajata
vlogi, vsak nastopi v svoji izmeni. Luna se lesketa v snežnih kristalih gora,
Sonce kristale topi v bisere voda, ki polnijo reke v dolini.
Oblečem
flis in na vratih Rep že maha, ker se greva potepat. Altruizem, pravš? Moj
korak je nepremišljen. Zanašam se na Luno, ki meče senco dreves na gozdno pot.
Globoko vdihnem in moja sapa se izgubi med vejami. Strah? Danes ne.
Včeraj
smiselna celota bo jutri spomin. Srce ti kdaj zamegli pogled na Svet, spet
drugič se ti Svet razgrne na dlani. Oboje je uredu.
Vsakega
posebej, ki steče proti Črnemu možu, je strah do kosti. In z vsako igro se
stopnjuje, dokler se še zadnji otrok ne sooči z njim. Adrenalin naraste, roke
se potijo, želja ubežati je neizmerna! Ampak ima Črni mož predolge prste. Igre je
konec. Otroci že stikajo glave za naslednjo, preden zazvoni šolski zvonec.
Vloge bodo tokrat drugačne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar