spomnim se besed nekoga, da se od malih nog razvijamo s svetlobno hitrostjo, hrepenimo po več, po zadanih življenjskih ciljih, da se ženemo za nedosegljivim. nato pa iskrivost počasi zamegli utrujeno telo, ki hrepeni po počasnem, umirjenem koraku.
Impossible is nothing.
torej, nedosegljivo zares ne obstaja. počasi, vztrajno in sigurno se vzpenjamo do vrha, stegujemo roke proti nebu in upiramo pogled po črti horizonta. nekje v meni kriči glas, naj vzamem Usodo v svoje roke. velikokrat si razložim dogodek z besedami, da je že moralo bit tako, in da naključja ne obstajajo. Življenje nas uči samo po sebi in večkrat bi se mogli uzreti okrog sebe, se zavedat.
Na Življenje bi zares morali gledati kot na "one big pool of oppurtunities! (Paolo)"
podarjena nam je možnost uživanja vsakega vdiha. in na meni je, kako globoko bom vdihnila prvo jutranjo sapo. lahko me navduši pogled do sosednjega pašnika, kjer konji že od pozne noči iščejo travne bilke in prve čebele pijejo jutranjo roso. vse je že urejeno. Mati Narava je res mislila na vse, kar je za Življenje potrebno. več je lahko hitro odveč.
učim se. dihat, živet, se pogovarjat, delat, se soočat. ne počnem ničesar manj in ničesar več kot bitja pred mano in za mano. moja Pot ni bolj ali manj pomembna od tvoje. vsi hitimo med prvim in zadnjim vdihom. in presneto lepo nam je!
Vse je proces.
zares je pomembna Pot, ki si jo zadamo, ne cilj. in na Poti mnoga sredstva za dosego cilja. morda zvenijo moje besede sanjaške, pogumne in naivne. odskočno desko maje močan veter, ki lahko še tako krepko telo z močnim sunkom potisne v hladen potok. da ohladim misli, zbistrim pogled in poskusim znova. počasi in vztrajno me z drobnimi ugrizi načenja negotovost. kaj pa če ...
vera nas uči o zaupanju, prepuščanju. ne uspe mi vedno, biti zadovoljna z "Bo že.", ker ni dovolj. zato me srbijo prsti, da stisnem Usodo močno v dlan in ji pokažem željeno smer. nekje med obveznostmi in odgovornostjo primankuje časa za globoko dihanje in sprejemanje okolja. tišči me nadzor nad dogodki, in se ob vsem tem zaletavam ob zid. učim se. in to je lepota tega postopka, procesa, Življenja.
da me dopolnjujejo ljudje, s katerimi lahko gradim čudovite odnose.
da sive celice spodbudim k razsodnosti o prav in narobe.
in da včasih, preprosto in enostavno - sem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar