pssst!

kot že mnogokrat poprej, se tudi sedaj začetni verz Desiderate najbolj usede nekam...

Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta, in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini. 

in je zares neopisljivo čudovit občutek, ko ničesar ne slišiš. Ronny je izstopila iz avta in potiho zaklicala "Wait, wait. Just listen to this....Nothing." kako nekdo, ki obišče to milino naše male deželice veliko bolj ceni drobne reči, ki so pravzaprav zelo velike. opazovati zvezde na nebu, saj ozračja ne kali svetloba javne razsvetljave. bujenje s petjem ptic, saj hišo obdajajo veje dreves, kjer imajo mali perutničarji dovolj prostora za jutranje vragolije. zajtrk na vrtu z razgledom na hribe, saj se za vsakim vogalom razteza kak "julijc" ali "kamniško-savinjc". po slabi uri vožnje si naročimo kavo na obali in se lahko odločimo še za čofotanje v hladnem jezeru, saj je Raj le en raztezaj stran.
tukaj, zdaj, zavedno. ne za vedno, zavedno. morda zavestno. kakorkoli...

ko se razvname debata z Goljatom, nama jezika zaveže tišina, ki naju je objela. hihitava se, ker je to eden tistih večerov, ko sosedje ne jedo mesa. in se nadejava, da se večeri kmalu ohladijo in bo vztrajnih tatov tišine vedno manj.

In če to veš ali ne, vse v vesolju poteka natanko tako, kot je prav. 

ko zapišem Life is a funny thing,  je to gotovo ponovitev št. N. nisem ne prva ne zadnja, ki to natipka, niti niso moje besede. raziskave kažejo, da naj bi .... šalo na stran - najverjetneje sem le gostitelj Popotnika, ki hrepeni po izkustvu, in se bo ob zadnjem vdihu oziral po naselitvi v novo obliko Življenja. na trenutke postaja že kar smešno, da naključja ne obstajajo. kot da si se uzrl v Nebo, zakričal "Zakaj?!?", spustil pogled in po cesti se pripelje odgovor na tvoje vprašanje. čeprav Goljat trdi, da je lahko odgovor na tovrstno vprašanje večplasten in vseobsegajoč, se zdi, da je Vesolje nagnjeno k kratkim in jedrnatim. And so it is, just like you said it would be (Damien Rice) je odzvanjala v glavi in se vedno glasneje smejala.

kadar si položiš prst na ustnice in prisluhneš, lahko slišiš marsikaj. tudi krike lastnih misli.

Bodi pozoren. Bodi srečen. 

Quote-fishin #29

Ne umri prazen. 

Umri star. 

To je cilj Življenja. 

Razočaraj svoj grob. 

M. Munroe 

 

 

 

( gypsy )

when your Heart feels fullfilled, but yet it does not rest on a shelf or in someones hands, cause it is in our Human nature to keep lookin (using the exact words from a good friend of mine) for more and better ... one could consider himself as a nomadic or free-spirited person.

Depending upon the circumstances, a gypsy may retain his nomadic habit of life even though he is not travelling for the time being.

well explained by uncle google. little girls with messy hair and torn dresses that were never clean were called for gypsies-children. grandmas would frighten them with tales about gypsies stealing dirty little girls, to take them along on a big journey and never return them back to their parents. 
I guess good parents show their kids the value of their ancestors, the roots of their family, so they never forget where they came from. and the birds can always return to their nests - repair a bit the old one and make a comfortable place for the next generation. withby the circle of Life keeps runin. and indeed, there is no need for eternity. at least not on this planet, in this galaxy (if there is indeed something worth prooving about a Life out there...)
to live and breathe always somewhere else is an inspiration to some, agony to others. two of us are not alike, nor are the beautiful red apples in the store. the one with a funny shape will taste as good as the perfect symetric apple. with a sence of biology we can say it is biodiversity and how one organism can adjust to the enviroment. 
a few centuries ago you had to be some kind of a nomad to ask yourself about the endless horizon at the end of your view point. or you trusted words that have been told to you - as far as we can see, there is the end of the world.

and there was more of land to settle on. maybe cats have similar ideas - Gin crossed my way to work and today he gently but loudly purrs close to my legs. if he's a real gypsy, our ways will no longer cross. he would go make other lives orange. 

do we keep on lookin till the very last breath? how many of us, so to say, the most intelligent creatures on Earth, get to listen closely to our instinct, desires, dreams... gypsies focus on their basic needs. water, food, takin care of eachother, and some good chocolate :) 

i guess i often come across with a bad hair-day, barefoot feet and dirty clothes. and one shouldn't admit how traveling adds some more bright lights on your painting of Life!

pristno

ko ti ljuba oseba reče, da bodi raje tiho in se ne vmešavaj, te zaskeli. baje zaskeli ego. baje.
gotovo pa si želiš poguma sam storiti isto, ko se ti takšna misel spusti nekje s čela proti jeziku.
baje se s previdnostjo lažje preživi v svetu odraslih. ne spodobi se vedno povedati, kaj si zares misliš in o čem zares premišljuješ. drži, da ne živimo vsi v urbanem okolju in se tudi družbeni kriteriji glede na lokacijo malo prilagodijo. pa vendar... baje se ne spodobi na glas smejati niti na ulici plesati. verjetno se ne spodobi niti kot otrok navdušeno vzklikati in se med sestankom hihitati.

je čas, in je čas. 

pomisli, koliko ljudi te obdaja, ki ti namenijo iskrene misli? koliko staršev dovoli otroku postati tisto, o čemer sanjajo? ali pa, koliko junakov in herojev je na njihovi poti uspeha spremljala podpora bližnjih? junaki so čudaki in heroji so dvoji - pokopani ali zglancani.

znaš pohvaliti? znaš dati drugemu priznanje premoči? razmišljam, kdo nas tega nauči. zares ni nobene znanstvene osnove za temi besedami, ampak okolje vpliva na osebnost. mladika, ki je sicer korenine že globoko potisnila v hladno zemljo, se bo ob slabših vremenskih pogojih okrepila v deblu in ob naslednji vremenski ujmi brez zadržkov sprejela v zavetje še mladega lisjaka ali pa dva srnjaka. otrok, kateremu ne polagamo besed v usta, se bo sam potrudil izgovoriti misli? verjamem, da.

manjkajo....manjkajo ljudje, ki brez dlake na jeziku z odločnim pogledom globoko v oči priznajo, da razmišljajo drugače kakor ti. manjkajo tisti, ki drugega potrepljajo po rami in pohvalijo. manjkajo tisti, ki opazijo. in manjkamo mi, ki zbiramo pogum postati boljši.

alone - ness

should anyone brag about thoughts bein build up in a foreign language, so be it. i couldn`t agree less with a thought that i am doing something wrong. so be it.
  a big part of my teen age was spent in the woods. actually, this came across my mind just recently. the awareness. i got home from school, primary or high, tried hard to finish my homework and study soon enough to be able to go out with my dog soon. if not sooner, at least before time of her supper, so she always ate on time. and the homework could wait, and i loved studyin in the night hours, when everyone else in the house went to bed. we met so many trees, so many branches, discovered so many holes in the ground. even better - on hot summer days i looked for those in the tree-trunks - if we were lucky they were filled up with rain water, she loves to drink from it. it could all sound like an ode to my dog, which she would without a doubt deserve, but is not. she is by far my favourite, though. just today my brother mentioned, in a rethorical question that remained unanswered- what will it be, when she is gone.
i made almost all this afternoon walks alone. alone, with my dog. even more i prefered those late at night, when i finished studyin, just before i went to bed, to let the cold breeze blow between my ears and cool off the strugglin mind. whenever i left abroad, i missed it like crazy, the alone walks. so i wandered the unknown streets and woods sometimes. went for a run. but felt weird, strange, unknown. lookin for a replacement.
if possible, i left my phone on my table. it felt free. and i miss it. i cant discuss the right from wrong about spending all this time alone, but for me it was not just right. for me it is time of free mind. often when i get back, or when i come closer to home, it hits my head that i havent been thinkin about one single thing. it just cleared out my mind. beautiful. with time i got more and more engaged with obligations and i put other priorities. with time spent abroad i grew a state in my mind that i dont have to do everything every day. that there are things that could be done by other people with the same dedication, same love and same care. but the alone walks are to be done by me. me and my dog.
 
relationships are still the most imporant thing in my life. if so, why am i not engaged in a serious one? why am i not madly truly deeply inlove with mister right? why am i not planing a morgage for our house we will soon build? why are we not makin baby plans? "you know, time flies..." just heard a quote in a movie, goes like "Life is a series of moments. The aim is to gather the most beautiful ones."
no matter the status, i do believe happiness comes from ones inside. it originates from ourselves. can one alone be happy? yes. no serious doubt about it. and no serious doubt about the fact, that happiness doubles when it is shared. i can not help but corellate with the animal kingdom - the majority of species lives in herds, groups or flocks. we build communities - starting from a pair of two lovin human beings reachin out to a greater bigger society. so, one is actually never alone. unless one insists on it. some people are just better of alone, by their own choices.

i choose to be happy. i choose love. i choose a smile. i choose to share it with you. i choose.
   the first time i was forced to think about me alone, it was the most heartbraking thing i felt. i was scared of the unknown. it was the most selfish thing of me to do, to think about alone. i still believe, though, there is never a complete alone. never ever for no one. and beliefs are quite a tricky thing!

royal loyalty

ko med razporejenimi artikli iščem izvirno darilo, se mi pogled ustavi na prepletenih nitih, vpetih v krog. lovilec sanj t.i. "dream-catcher". s prsti tipam mehkobo perja, ki se nežno premika s tokom zraka. vprašam se, kaj sem sanjala danes? redko se mi zgodi, da bi se sanj zavedala. še redkeje pa, da bi me sanje prebudile. morda se zato večkrat počutim ujeta v že doživetem trenutku; vsaj zdi se tako. kot da bi me nekdo dregnil pod rebri, me prešine - "hej, pa to sem že videl, to sem že doživel!" (VK). če imam čas, si razbijam glavo s kaj in kako je to možno, največkrat se le nasmehnem in hitim naprej. zadovoljna, da se moje skromno mnenje o naključjih potrjuje v vsakdanjem življenju. 
Tabornik me je ujel za besedo, ko sva debatirala ravno o tem - če ni naključij, ima nekdo/nekaj načrt? ne vem, ampak razmišljam. svojeglavo in trmasto iščem odgovore na že neštetokrat zastavljena vprašanja... 

Dare to dream.

kadar me potepuška slutnja pelje po katerem od večjih mest, si vzamem čas za ljudi. jih opazujem s klopce ali pa vsaj s kotičkom očesa spremljam njihov korak. toliko obrazov in za vsakim od teh gotovo več kot le ena zgodba! glede na videno si pripovedujem zgodbo kar sama, in se vprašam, kje je moja. kje so moje sanje? zakaj se jih ne spominjam vsako jutro? 
fizikalni vztrajnostni moment se je verjetno pretvoril v miselnega, da sem danes, kjer sem. popisana z živo paleto barv in odtenkov ljudi, ki me v življenju dopolnjujejo. in ne, barv ni nikoli preveč - želim si še kakšne! ;) 

Dance while you`re young. 

če dvignem pogled izza platnic svoje poti, oči ujamejo kričeča opozorila družbe - spoznajte sebe, bodite zvesti samemu sebi, vedno pomisli sprva nase ... 
in iščem naprej ... 

Quote-fishing #28

"You were always saying, emotions are overrated. But you were wrong. They are all we've got!" 

Film Youth

Quote-fishing #27

Life  without   love  is  like  ship  without  sails. 

po-polno

prav nič na tem Planetu ni samo sebi dovolj, samo sebi namen ali samo sebi izpopolnjen pomen.
tiste male reči zares štejejo. in potem vsaka zase in skupaj sestavljajo čudovite dni. male, nasmeška vredne reči.
Življenje je lahko ustaljena tirnica. v glavnem je Življenje ustaljena tirnica. držim se preverjene Poti in sem srečna. ravno tam, ko Pot malo zavije s tirov!

družba nam hote ali nehote postavlja visoka pričakovanja. ustrašim se otroka, ki se prijatelju opraviči, da ne utegne igrati košarke, ker je ravno utrujen prišel iz glasbene šole in ga zvečer čaka še ura francoščine. ustrašim se staršev, ki svojih otrok ne pustijo skakati po lužah in pojesti pesti blata na vrtu. dobro, pretiravam malo, ampak zares ne. ni prave Poti, niti prave smeri, in še manj pravega načina. kdo sem jaz, Človek, da bi sodila o prav in narobe? 

samo to.

ni veliko reči, ki bi jih kar povedali tako, brez zadržkov. okus kave ali izbira oblek, da, to že. občutek, ki te prevzame, ko te poboža prvi sončni žarek ali objame roka prijatelja, pa večini ostane skrit. bognedaj, neznan. 

in tako se izgubi čar. od otroškega navdušenega krika ob rojstnodnevni torti do na videz odraslega in premišljeno zadržanega vzdiha ob novici o rojstvu prijateljevega prvega otroka. zares ne mislim, da nas je do sem pripeljala evolucija. zares mislim, da smo po naravi večne nabiralke in večni lovci. 

z željo po obstoju in preživetju se vsak bori po svoje. žal ima cona udobja sila debelo skorjo, težko prebadljivo. učim se korakov sveta odraslih, čeprav naj bi zastopala vrste že skoraj desetletje. slej-ko-prej te dohiti. večkrat bi si želela na dan priklicati otroka v sebi, da bi se lahko manj premišljeno odločala. da bi večkrat le stekla bosih nog preko sosedovega vrta k češnjam vikendašev in si napolnila žepe z najslajšimi. ugasnem glasbo in prisluhnem svojim mislim. 

svodoba. ljubezen. iskreno. 

zares mislim. zares verjamem. predati se pišu lahnega poletnega vetriča in se zavedati lepote trenutka. uživati poljub nežnih ustnic in prepletati prste najljubših dlani. iztegniti roke proti otroku, ki ti teče v objem in ga dvigniti v nebo. poslušati zgodbo prijateljice o načrtih za njeno sanjsko poroko. točiti krokodilje solze razočaranja in se smejati na ves glas od navdušenja. opravljati sanjski poklic, ki te osrečuje, izpopolnjuje in, navsezadnje, preživlja. kdo je tukaj Srečko? 

sponge

sittin in the grass, soon after it gets dark. absorbing.

pating my dogs summer coat, feeling its aprooval that we stopped and sat down for a while. the one rare moment when one just is. i often played with my camera, daylight or night-time, tryin to capture THE moment on a photo to be able to feel it again one day. apparently i had so many i havent yet "digested" so that mission is already at rest for a while.

if life runs around people and work, i am filling up every single moment to its last breath. it gets even clearer when people set the mirror infront of your face and you see the reflection, in all its shine or fuzzines. i ran into my neighbour the other day, explaining eachother our situations in a rush. i got carried away with my enthusiasm as i was talkin abot my work. it is the passion one needs to make the dreams come true. for me, it is turning out better from what i dared to imagine. i have another great superior, and yet all of them refuse to be called the boss. hihi.

again the gentle breeze brings up the smell of grain in the fields under my nose. and my thoughts run away to the sponge. more and more often it reflects how i get into the environment, into the cirmustances, into the situation given. i've been called naive before and i think i will stick to it. the thought of someone wanting to abuse or take advantage is just "not my type".

"sponging" or just absorbing the given moment.

thank you, Life, for having me.

when the light goes warm...

ka pa te?

"hej hej, kako si? pa kr režiš se, pol si že uredu. hihi. "

sem Bružu povedala, da je smeh bolj zdrav od zdravnika, pa nalezljiv. sicer ti nariše gube, ampak hkrati z njim bolš izgledaš.

malo tu, malo tam -- kradem Neishi stihe. in se vsake toliko najdem v njenih besedah, kakor v katerikoli drugi pesmi. nič za to, pa kaj potem! ni brezbrižnost, ni nečimrnost, ampak sprejetje. moje, tvoje in njegove zgodbe. ker smo jaz, ti in on, vsi na isti Poti. 

Srce mi grejejo občutki. moja Pot, tu in zdaj, v naslednjem koraku, ko se stopalo zopet dotakne tal. 

in ne ostaneš sam. ko si tu, so ob tebi tvoji najljubši liki. in ko si tam, pridejo s teboj nazaj vsi ostali najljubši. Življenje je potovanje, malo tu, malo tam. kot bi se zares delci zvezdnega prahu počasi sestavljali nazaj v Zvezdo. kako lepo je, ko te malo zanese in odnese. ob navezovanju novih stikov se navdušujem nad pisanimi paletami barv, s katerimi še lahko poslikam platno mojega Življenja. zdi se kakor včeraj, ko so solze sprale odtenek ali dva z mojega platna. se bojim dodati novih barv? nikoli. potegnem prvo črto, kot zamišljen umetnik stopim korak nazaj in preučujem, kako bi se nova poteza ujela z že oblikovano podobo. tiho opazujem in čakam. potrpežljivost zagotovo ni moja vrlina, je pa zato čas na moji strani, da zaposlim misli. morda platno postavim na vrt, kjer bo neobstojne barve spral dež in moje najljubše posušilo sonce. 

:-: paixão :-:

Življenje. Jaz, ti, in mnogo drugih ljudi.

v kotičku ustnic nasmešek, v Srcu topot in pod prsmi tesnoba.  zdi se, da bo ura odmerila jutro preden se vse umiri...
ko te kot otroka vprašajo "Kaj boš pa ti, ko boš velik?", odločno razložiš, kako boš plezal skozi okna reševati ljudi v požaru, kako boš šivala najlepše obleke Barbiki in Kenu, kako boš vozil traktor na svoji veliki kmetiji, kako boš učila otroke matematiko, plesala divji tango ali pa gradil hiše.

IMPOSSIBLE IS NOTHING. 

ko se z leti bližaš svetu velikih in odraslih, se otroške Sanje zares ne spremenijo. še vedno si želiš tistega/nečesa, kar bi vodilo Pot tvojega življenja. kot kruhove drobtinice počasi zbiraš Pogum za tvoj BigBang! skrbno načrtuješ vsak najmanjši korak, ki te pripelje bližje željenemu, zadanemu cilju. ker v idejo verjameš, vanjo vložiš ves trud, vso energijo in moč. "Vse za dosežen cilj!", so kričali! ko te prevzame, ne slišiš šuma Razuma prijateljev, staršev, sodelavcev, znancev - da malo odloži breme, da kdaj zavrni kakšno prošnjo, da se kdaj ustavi in zadihaj, da si vzemi čas zase... ne slišiš. ker kriči v tebi želja po tvojem VelikemPoku. zdaj bo, zdaj bo. samo še malo dodelam. z žarom v očeh bediš dolgo v noč, piliš vsako malenkost v podrobnosti, študiraš zapiske in skice, dokler ti utrujen obraz ne zaspi na trdi blazini.
 
Zgodb je skoraj toliko kolikor je nas. tvoja se piše, dedkova je zapisana v Knjigi ali vsaj v tvojem Srcu, pisateljevo hvalijo po vsem svetu, tisto znanstvenikovo pa vsi kujejo v zvezde. in še več jih je! v samem bistvu vsake pa strast / passion / la passion / paixão . kot neizčrpen vir energije žene pogonske motorje našega Življenja. kot mali deček iz sosedove ulice sestaviš raketo, skrbno načrtuješ smer njenega vzleta, čas od prižiga vžigalne vrvice do izstrelitve in pot njenega poleta. postaviš jo na stojalo, usmeriš proti nebu, prižgeš vrvico in tečeš v nasprotno smer. s prsti zatisneš ušesa, zapreš oči in počepneš. čakaš.

  

 pričakovanje je velika reč. dlje kot se razvija, večja postaja. v mislih se vzpostavijo številne asociacijske povezave vseh možnih izidov in kombinacij - če raketa sploh ne vzleti, bom moral preveriti vrvico. če vzleti in se takoj prične vračati k tlom, je morda pretežka, da bi poletela. če se ob pristanku na tleh poškoduje, bo potrebno izdelati trdnejše ohišje. če ... kako je s Čebelo? če nebi imela če-, bi čebela bila -bela. in če poleti raketa daleč v nebo, pristane na novem planetu, odkrije na njem Življenje, ki nam na planetu Zemlja ni poznano. v nekaj trenutkih množice kričijo o revolucionarnem odkritju ... če.

  

 kot deček z zatisnjenimi ušesi in zaprtimi očmi čepim in pričakujem. kot deček preučim možnosti neuspeha, kot deček se potiho hihitam ob misli na uspešen polet, kot deček jočem ob pogledu na polomljeno krilce, stečem k raketi, obrišem z nje prah in jo v naročju odnesem v dedkovo delavnico, kjer me je počakal material za večja, močnejša krilca. 

   ker verjameš. ker imaš v sebi gorečo željo. ker se strastno zagrizeš v na videz še tako nerešljiv problem. ker zares nikoli ne obupaš. ker te veliko pričakovanje lahko veliko razočara.

ker Srce bije, tudi če zadržiš sapo.

14 za `14

Quote-fishing #26

"Wisdom means to have sufficiently

 big dreams so as not to loose sight of them while pursuing them."

     O.Wilde                                                    

   

the color of my Life

kaj vidis, ko zapres oci? 

kljub temi so obrisi dobro poznane podobe zelo jasni... lahko bi risala z zaprtimi ocmi, ceprav bi risbo razumela le jaz.
zadnje dni moje Misli niso imele svobode, se manj pa casa, da bi se prosto razvijale, se sprehajale nekje med Razumom in Srcem. jutra so vedela, kaksen dan jim sledi, in vecer je odprtih rok sprejel vse krajsi dan, se povesil v noc, z Debelo Luno obsijano. do zadnjega koticka zapolnjeni dnevi so me osrecili do zadnjega koticka. delo hvalezno sprejemam kot izziv in si pridobim zaupanje Kraljestva s trepljajem po mehki zimski dlaki. 

"Use your Body, it's the greatest instrument you will ever have!"

Fungi je po nekaj zaporednih pregledih postal "stari macek" endoskopije. ko zacutis dobro energijo, ostanes nekje v blizini, tako sem koscek za kosckom sestavila zgodbo. 
OS me prosi, ce lahko Fungija in njegovega lastnika pospremim v hlev. Storm prepozna moj glas in na obrazu se mu narise prijeten nasmeh, pocasi se mu priblizam z roko in razlozim, da ju jaz pospremim. samozavestno in brez kancka negotovosti s Fungijem stopita na dvorisce, Storm poda roko moji rami in sledi mojemu glasu. prevzamejo me custva, in cutila ohromijo. Storm dozivlja ravno obratno - izostri cutila in zaupa mojim ocem. brez nerodnih korakov Fungi sledi Stormu, in jaz onemela obcudujem. lahko da bi se mi orosilo oko, ce bi ju videla pri delu, Storma v sedlu. 
kot otrok sem sredi gozda zaprla oci, tesno prijela povodec in ukazala "domov". pot dobro poznana meni in psu, ampak ze prva drevesna korenina na tleh je omajala odlocen korak, spustila sem povodec in odprla oci. Storm nima izbire, njegove oci so zaprte tudi, ko si po padcu ob drevesnih koreninah otresa prasne hlace.
Storm vedno pride v druzbi spremljevalca, pred nekaj tedni sem spoznala tudi Smrcka, in pohvalila njegov vitalen, negovan izgled. ker nakljucja ne obstajajo (ce je se kje Dusa nezaupljiva), je Fungi pravi crni vranec in Smrcek ogljeno crn labradorec. "of course they are Black, like the color of my Life." mi pojasni Storm. v zadregi sm ostala brez besed in v tisini opravila pregled. 
misli zaposlene so se danes utrudile in odprle pot navzdol proti rokam, prstom in tipkovnici. in sedaj divjajo, Srce utripa mocneje, grejejo me obcutki zadovoljstva. 
njegova zgodba je verjetno le ena izmed mnogih, vendar je name naredila izjemen vtis in si zasluzi posebno mesto. le predstavljam si, ali Stormove misli lahko ob hladni jutranji meglici sestavijo podobo soncnega vzhoda, ali ob sumenju valov sestavijo podobo bucanja oceana ob skale na obali, ali ob petju crickov sestavijo podobo poletnega vecera z zvezdnatim nebom. le predstavljam si lahko. 
ko vstanem in si oci pomanem, pogled uprem k pasniku, kjer Kraljestvo isce zadnje travne bilke. drznem si reci, da je moja barva zelena. vendar le zato, ker oci zaznajo in poslejo sporocilo mislim, da so drevesne krosnje in neskoncni pasniki zeleni. 
ob Stormovi zgodbi se bolj zavedam, kako moje oci vodijo tok misli, vsak dan, trenutek za trenutkom. spostujem njegov pogum in se bolj zavedam.

meanwhile :::

veliko lažje mi je govoriti skozi fotografijo. prilepim jo v objavo in pustim vtisu, da naredi svoje. vsakič naslednjič, ko si jo pogledam, si mislim kaj drugega. ni mi treba prebirat vseh natipkanih vrstic. povsem enostavno je na hitrco preletet lepe misli, se nasmehnt in šibat naprej z opravili.

strah. moj največji sovražnik. redko kdaj se srečava, ampak ko se, kar nekaj časa ostane. strah pred razočaranjem, strah pred neuspehom. že beseda sama po sebi je strašna. velik na sredini, okrog ga pa nič ni, al kako že? strah. strah. strah. moč besed. vau.
in pol ... kaj naredim, ko ne uspem? ko naredim narobe? ko mi spodleti? ko razočaram, sebe in druge?

 "don`t let it get to you. actually, you have to let it go, progressively. " 

v mapi med objavami najdem veliko osnutkov... nedokončne misli, ki so se utopile v spancu. misli, ki so jih povozili novi vtisi. in med njimi, nepozabni, globoko v Srcu vtisnjeni občutki. 

kolikokrat si zaželiš, da bi se čas ustavil? le kdo si je zamislil, da bi se to lahko zgodilo... poglej koliko nas je, sanjačev, s pogledom uprtim v zvezdnato nebo in zadržano sapo čakamo Trenutek, ko se čas ustavi. da bi močneje občutili, intenzivneje podoživeli. da bi se globje zavedali lepote doživetega, cenili razkošje podarjenega Življena. 
     "in pol?" kako dolgo traja ustavljen čas? kako teče čas naprej? se nihče ne boji, da se s časom ustavi tudi tok naših občutkov, doživljanj? Trnuljčica je spala, brez doživetij, medtem so zaspale tudi muhe na steni, vrtnarji med drevesi, ženice s čebri perila... da zaključim pravljično - le pogumni Princ se je boril, z močjo Ljubezni proti bodečim trnom, neustrašno, vse dokler ni s poljubom prebudil svoje Princese. in potem sta srečno živela do konca svojih dni. 

ima tudi tvoja zgodba Življenja tako pravljičen epilog? zapri oči in naj te misli odnesejo v najljubši objem, ob naljubši glasbi z najljubšim razgledom. 

"jaz ob tebi sem res srečen, naj Trenutek ta bo večen."

drznem si trditi, da nisem osamljena v želji po večnosti Trenutka. Rudi še vedno odzvanja "naj traja". 
vmes pa ..... zamrznejo Trenutki ostalih nekaj miljard sanjačev. se Zemlja še vrti? se ptice lovijo v popoldanskem soncu? Sonce zaide in Zvezde zažarijo? če ustavim ta Trenutek, je ta lahko moj zadnji? in zamudim vse, ki so mi še podarjeni, da jih doživim? daleč me je odneslo. 

tukaj in zdaj. sem. gotovo ne uspem biti tako pogumna vedno, zato vsak Trenutek, ko sem lahko, toliko bolj cenim. dihanje se upočasni in poglobi, ritem Srca umiri, Misli pa tečejo v bolj enakomernem toku. vedno v smeri navzgor. the only way is up. 

zgledi in pogledi. z občudovanjem spremljam zgodbe bližnjih, ki so neizčrpen vir navdiha. 

Srečko se vrača. 

Im Prozess

najprej je en majhen nič in potem zraste nekaj velikega, čudovitega. v zrelih letih pridobiva na kvaliteti in nato pride čas, ko se poslovimo. vmes pa... potep med prigodami, razmerji, čustvi in doživetji.
spomnim se besed nekoga, da se od malih nog razvijamo s svetlobno hitrostjo, hrepenimo po več, po zadanih življenjskih ciljih, da se ženemo za nedosegljivim. nato pa iskrivost počasi zamegli utrujeno telo, ki hrepeni po počasnem, umirjenem koraku.

Impossible is nothing. 

torej, nedosegljivo zares ne obstaja. počasi, vztrajno in sigurno se vzpenjamo do vrha, stegujemo roke proti nebu in upiramo pogled po črti horizonta. nekje v meni kriči glas, naj vzamem Usodo v svoje roke. velikokrat si razložim dogodek z besedami, da je že moralo bit tako, in da naključja ne obstajajo. Življenje nas uči samo po sebi in večkrat bi se mogli uzreti okrog sebe, se zavedat.

Na Življenje bi zares morali gledati kot na "one big pool of oppurtunities! (Paolo)" 

podarjena nam je možnost uživanja vsakega vdiha. in na meni je, kako globoko bom vdihnila prvo jutranjo sapo. lahko me navduši pogled do sosednjega pašnika, kjer konji že od pozne noči iščejo travne bilke in prve čebele pijejo jutranjo roso. vse je že urejeno. Mati Narava je res mislila na vse, kar je za Življenje potrebno. več je lahko hitro odveč. 

učim se. dihat, živet, se pogovarjat, delat, se soočat. ne počnem ničesar manj in ničesar več kot bitja pred mano in za mano. moja Pot ni bolj ali manj pomembna od tvoje. vsi hitimo med prvim in zadnjim vdihom. in presneto lepo nam je! 

Vse je proces.

 zares je pomembna Pot, ki si jo zadamo, ne cilj. in na Poti mnoga sredstva za dosego cilja. morda zvenijo moje besede sanjaške, pogumne in naivne. odskočno desko maje močan veter, ki lahko še tako krepko telo z močnim sunkom potisne v hladen potok. da ohladim misli, zbistrim pogled  in poskusim znova. počasi in vztrajno me z drobnimi ugrizi načenja negotovost. kaj pa če ...
vera nas uči o zaupanju, prepuščanju. ne uspe mi vedno, biti zadovoljna z "Bo že.", ker ni dovolj. zato me srbijo prsti, da stisnem Usodo močno v dlan in ji pokažem željeno smer. nekje med obveznostmi in odgovornostjo primankuje časa za globoko dihanje in sprejemanje okolja. tišči me nadzor nad dogodki, in se ob vsem tem zaletavam ob zid. učim se. in to je lepota tega postopka, procesa, Življenja.
da me dopolnjujejo ljudje, s katerimi lahko gradim čudovite odnose.
da sive celice spodbudim k razsodnosti o prav in narobe.
in da včasih, preprosto in enostavno - sem.

Quote-fishing #25

"We are all fragments of a star, no?"

                                                                                                                   OS the Boss