Quote-fishing #3

"Toda oči so slepe. Iskati moraš s Srcem." 

                                                                      Mali Princ

Ena dobra stvar na dan, odžene ...

Quote-fishing #2

Srce naj bo močnejše od razuma. Razum včasih ne razume. 

Vse poti vodijo ...

"Eni sem, eni tja.." 

Naravnost naprej, pa krajši ovinek, vzpon in sestop, priklon in poskok. Se spotakneš, strkaš prah s hlač in stečeš naprej. Globoko padeš, se znova učiš osnovnih korakov. 


Circulus vitae. 


Ni pravil, ni začrtanih poti. Je Svet in na njem Življenje. 
Vsak od nas in vsi skupaj smo del celote. Mene ni, če tebe ni, in brez vas ni nas. Verjamem, da brez Prijateljev ne obstajam. Sem le del, ki kot mozaične barve sestavlja sliko. Včasih rumena kot sonce in rdeča kot ljubezen, spet drugič modra kot zamrznjeno jezero in siva kot oblak. Ampak barve so vse lepe! In slika brez manjkajočega odtenka ni popolna. Prav zares, nismo nikoli sami. Poti nas vodijo k Ljudem, da bi spletli vezi, da bi se kot Avatarji energijsko povezali in sobivali. Duša nam bom hvaležna, če bo naše telo dober gostitelj. 

"Življenje je sila enostavna stvar!" 

Quote-fishing #1

"Morda je Ljubezen smisel življenja. Morda.
Gotovo pa je življenje brez nje največji nesmisel. " 

                                                                                          Nejc Zaplotnik, Pot 

sneg na tleh, jantar v očeh

barva njenih oči me je navdušla že ob prvem eye-contactu! vse ima svoj namen, in tudi to, da me je počakala, ga je imelo.

"Ni lepo, da kar takole prisluškuješ!" ... ustavim se ob šumenju snežink, ki lahno padajo na liste jeseni. občudujem novo podobo slikarskega platna.

                                                       

dvanajst za `12

ko te nekaj časa aparat samo opazuje s police, se lotiš brskanja po mapah. dons sm se izgovorila, da je sušno obdobje. in včasih je dovolj le kava v dobri družbi, ki te dregne in spomne, da je tvoj pogled na svet pisane barve. dokazi naj govorijo sami zase :) 

Spregovori nam o Ljubezni!

Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka. In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite, čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti. In kadar vam govori, ji verjemite, četudi vam njen glas pretresa sanje, kakor vam veter pustoši vrtove. Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati. Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti. Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje. 

Kahlil Gibran v knjigi Prerok

Topel Zrak, hladna Zemlja.

in v hiši diši po kadilu, zadnjič praznično. 
Neobičajno topel zimski večer zunaj. Pred njim je bil nenavadno topel zimski dan, in na laufarcah bi nas skor odpihnlo. po ovinkasti cesti nazaj, v sončni zahod.... nebo se spremeni v slikarsko platno - pred očmi žareče barve, ki se z vsako sekundo prelivajo v drug odtenek. ustavim ob cesti, stopim iz avta in molče opazujem. srkam, absorbiram, memoriziram, zapisujem na disk, slikam z vsakim pomežikom in si želim fotografskega spomina. so trenutki, ki kričijo po tem, da jih ujameš na zrcala. in so trenutki, v katerih le odkimaš, se namuzaš in misliš - lucky me! 
z Repom greva na potep, v temi in tišini. včasih pride prav, da s ČlovekovNajboljšiPrijatelj-em ne govorimo istega jezika. topel veter boža gole veje dreves, nad njimi pa neskončna kulisa Zvezd. občutek, da te je nekdo ravnokar objel ... 

Slumdog zaključi z "It`s ment to be." 

"Povej, kdo je tvoj prijatelj in povem ti, kdo si."

T. Pavček 

"Life is a series of moments. All gathering together into this one."

(Tessa v filmu Now is Good)

Kdo se boji Črnega moža?

Nihče!!! In gruča otrok se zapodi na drugo stran igrišča, kjer jih Črni mož lahko ujame.

Tudi polne Lune se nihče ne boji.

Ura je pozna, pogled pa je uzrt v nočno Nebo brez oblačka. Na njem medlo svetijo zvezde, ker tako močno žari Luna…kakor Sonce sredi vročega poletnega dne. Zdi se, da si podajata vlogi, vsak nastopi v svoji izmeni. Luna se lesketa v snežnih kristalih gora, Sonce kristale topi v bisere voda, ki polnijo reke v dolini.

Oblečem flis in na vratih Rep že maha, ker se greva potepat. Altruizem, pravš? Moj korak je nepremišljen. Zanašam se na Luno, ki meče senco dreves na gozdno pot. Globoko vdihnem in moja sapa se izgubi med vejami. Strah? Danes ne.

Včeraj smiselna celota bo jutri spomin. Srce ti kdaj zamegli pogled na Svet, spet drugič se ti Svet razgrne na dlani. Oboje je uredu.

Vsakega posebej, ki steče proti Črnemu možu, je strah do kosti. In z vsako igro se stopnjuje, dokler se še zadnji otrok ne sooči z njim. Adrenalin naraste, roke se potijo, želja ubežati je neizmerna! Ampak ima Črni mož predolge prste. Igre je konec. Otroci že stikajo glave za naslednjo, preden zazvoni šolski zvonec. Vloge bodo tokrat drugačne.  

The beauty of work is in its effort.

mi je že zoprno uporabljati tuj jezik, ampak je res, da se z našim ne da vsega povedat. 

drži. kar šteje pri delu je trud.

ni Cilj tako pomemben, kot je Pot. Nejc je dobro vedel, o čem govori. 

po dnevu, kakršen je bil danes, me kar razganja od navdušenja. Telo je prijetno utrujeno, Srce polno, Duša pa prede od zadovoljstva. čudakinja ena.

mraz mi zjutraj zlepi nosnici ob prvem vdihu, pogled se ustavi na meglici ob sosednjem bregu, kamor Sonce pošlje prve pogumne žarke. mraz najbolj pritisne tik preden vzide izza hriba. Žvalcam se ne zdi nič posebnega, da je le rutini zadoščeno. se kdaj zalotiš ob poosebljanju obnašanja Kraljestva? večkrat. Ljubezen s pogoji ali brez?

ko se kravjeki ohladijo, me na sončni strani pogreje "rikverc" s prikolco (trud, pa to...), in vihtenje lopate. brez budnega nadzora Princeze pa se tko al tko nič ne zgodi. v Hotelu Žvalcam odmeri obrok, in se kljub grobim jezikom ne pusti motit. ob cukanju Zebre sedi in šteje curke, da ne bi šlo kaj v nič.

ups, poosebljam. "sam še govort ne zna!" 

ker je Otroče v Morostu zeblo, ostanem brez Tršice popoldan, vendar se načrti hitro zbistrijo. izberem Princezo, sneg, hrib in zadnje žarke. brez objektiva, samo dve fiksni leči. pardon, štiri. škripanje pod nogami, mrzla sapa, zadovoljen Rep, modra kulisa med drevesi in barve Sončnega zahoda na vrhu. ko tečem nazaj, mi ozek "špalir" delajo veje, priklonjene pod težo snega, in listje, ki je zamudilo jesen. obrnem palačinko al dve, potešim rutino v Hotelu ... 

iztegnem roke in objamem dan. hvala! 

1,000 -ka !

Ni bil namen. In nikoli ne bo.

Ostali bodo trenutki, ob njih misli in fotke, večen spomin. No, večnost je relativna, pustim to poglavju o potovanju Duš. 

"Malemu otroku, sebi --- Srca na stežaj!" 

Začetna ideja počasi pridobiva obliko, se razvija, izteguje roke proti tvojim sivim celicam (ne drznem si reči Srcu).

Vsak Trenutek, ki ga preživiš ob branju mojih besed, mi gode. 

včeraj Snežinka, danes Sončev biser.

ena taborniška. hauk!

Sam si kriv, zdej pa maš! 

mmmmmm spomin na večere, objete v poleten piš, ki ravno prav diši po svežem senu. črički, prasketanje lesa v plamenih, kulisa nad nami pa zvezdno nebo. v Raju "ma dž ta mlade" in na obisku Popotnike, ki so zavetja željni.

lahko bi izbila romantiko, ampak je nebi, provzaprov.

Life is good with food!

Pustolovščina pod tem naslovom se je začela leto nazaj, v glavnem mestu severne sosede. Ob koncih tedna, ko smo se nabrali skupaj (ali pa sva se vsaj s Cimro uskladile), smo se lahko "gurmansko izživljali". Vsak s svojega nadstropja je prinesel svojo lakoto, svojo idejo, sestavine in spretnosti. S skupnimi močmi smo potešili še tako sitnega Volka.
Rezanje krompirja na kolobarje, Cimra. Tako kot znaš ti, ne zna nihče! 
Sedim v skupni kuhinji in čakam, da se vonj kosila razdiši po vsem nadstropju - kuhano! Zalaufam v sobo po lični skodelici, naložim in uživancija se lahko začne. Vsaka v svojem kotu sobe poskuša utišat brbončice, ki kričijo od navdušenja. 
Moja Mama je bila izvrstna kuharca. Kot otrok sem bila zadolžena za splakovanje skodelic za puding, "d se nau prjeu". Njen specialiteta je bila hitrost! Če ob obiskih ni bilo česa za na mizo, je v špajzu hitro zamesila za hrustljave piškote. Najboljši so bili namočeni v grozdjev čaj, mmmmm. Pa zelenjavna juha, prekuhana in prevreta, (zihr je zihr) in omlete, namazane z domačo "češplovo" marmelado. Seznam dobrot in skrivnosti Njene kuhinje je preobsežen, da bi ga nekaj natipkanih besed zajelo. Občutkov še manj. Spomin pa je tako močan, kot da bi ji včeraj podala sladkor za kavo.
Nikoli ji nisem bila v veliko pomoč pri kuhi. Bolj jezila se je, da se za punco spodobi, da poprime za kuhinjska opravila, fantje bodo lačni prišli nazaj. Ko bi ona vedla, kako sem se ob tem jezila js! Najstniške misli so bile uporniške, se razume. Dons pa ... Babi, kako si naredila piškote tako krhke? 
Ob sobotah sem sedela na pultu od "šporgetu" in gledala takrat VikendKuharci pod prste, se grela ob vroči plošči in s prsti popucala posodo z orehovim nadevom. Priznam, mi je ušlo iz spomina. Gotovo pa ne iz zavesti. Mami ve povedat, da sem natančno opazovala njeno kuho. Kako naj bi vedela, da se bodo vloge obrnile tako zelo, da sedaj js kuham drugim. In ne ravno slabo :) Če me je Mami prosila, naj olupim krompir, natrebim solato, pogrnem mizo, sem bila prepričana, da me želi kaznovat. "Pa zkaj lih js? Nej tamau kej nrdi." 
V čem je bistvo kuhanja? Zame, v kuhanju samem, v pripravi hrane. Zadnje čase se zalotim, da se slabe volje zapodim med moko, tehtnico, maslo, jajca, čokolado in orehe, ob pogledu na naraščajoče mafine v pečici pa se na obrazu raztegne nasmeh zadovoljstva. Ja, ni nepomembno mnenje jedcev, ampak okus in obliko se lahko naslednjič izboljša. 
Brez skrbi, ne bom izdala kuharske knjige, ker bi ugotovila, da bom ostala brez kariere v željenem poklicu. Sem na strani bralcev kuharc, in interpretacija ne uspe vedno.

Danes sem si zaželela vonja po cimetu in okusa jabolk - pita. 

Glasba, Maestro!

Kakšen dan se ti melodija prikrade v misli že navsezgodaj zjutraj, ko se valjaš pod odejo in se ne želiš soočit z mrzlo sobo, v kateri spiš. Večina ljudi bi rekla, da si poje pod tušem. No ja, mogoče tudi.
Ni ga čez navdušenje nad "novo plato". Nestrpno čakaš novo izdajo cd-ja priljubljenega izvajalca, hitiš ponj v trgovino ali pa stisneš "download". Sledi  "replay" in povsem nova lestvica priljubljenih pesmi. Vse na glavo, narobe svet...
Navdušeno iščem vedno nove glasove... Oči in ušesa si želijo izvedbe v živo. Imela sem srečo, da so oči in ušesa že marsikoga predstavile stricu Srcu in nečaku Spomin, vtisnile glasbo nekam globoko v moj bit. 
Včasih sem še vztrajala, da bi morda sama podajala glasbo na nek način, pa se je izšlo tako, da se bolje počutim na strani občinstva. Pravzaprav, neizmerno uživam. Mojca je tista, ki največkrat skupaj z mano spremlja novosti. Ko se mudi, še posebej naglas! 
Tako enostavno je, se poistovetiti z glasbenikom in njegovo zgodbo... Ko si srečen, vesel, navdušen, poln energije, veš zelo dobro, katera pesem ti bo dala vzgon pod krila in skupaj s tabo poletela. 
In ko misli posivijo, zunaj dežuje in ti nekdo z obraza sklati nasmešek, poiščeš pesem, ki bo preštela solze na tvojem licu in te pokrila z odejo izpovedanih čustev. 
Spomin in asociacije ... Dogodek je še toliko bolj poseben, če ga povežeš s pesmijo. Prva, ki mi pade na pamet, se je zgodila pred kratkim. Ne da bi vedeli, da nas zjutraj pričaka sneg, smo trapali v koči ob Ubongu. Ne, ne bomo se postarali. Pa tiste pesmi, ki jih z družbo po prekrokani noči poješ v jutro, na poti domov; ko se zbudiš, pesem še kar odzvanja v ušesih! In je pesem, ki jo ob čudovitem vremenu vedno slišim...
Sediva, na tleh tvoje sobe, v tesnem objemu ti na uho pojem najino pesem. Znova in znova. 

How about a lovely cup of tea?

Čist sveže!

Nova prevleka za odejo. Rabm? Ne, ampak je hooda. Zelena, da me lahko vsak večer objame Narava ...

 Kdaj se zdim sama sebi trapasta? Ko se me drži nasmeh ob ideji, da skočim v posteljo in se potopim pod odejo, z novo svežo dišečo prevleko. In ni naključje, da zunaj dežuje (zjutraj zihr ne želim vstat...) ter da se vzorec nove sveže dišeče prevleke ujema s kapljami dežja...

Miren spanec.