samo to.

ni veliko reči, ki bi jih kar povedali tako, brez zadržkov. okus kave ali izbira oblek, da, to že. občutek, ki te prevzame, ko te poboža prvi sončni žarek ali objame roka prijatelja, pa večini ostane skrit. bognedaj, neznan. 

in tako se izgubi čar. od otroškega navdušenega krika ob rojstnodnevni torti do na videz odraslega in premišljeno zadržanega vzdiha ob novici o rojstvu prijateljevega prvega otroka. zares ne mislim, da nas je do sem pripeljala evolucija. zares mislim, da smo po naravi večne nabiralke in večni lovci. 

z željo po obstoju in preživetju se vsak bori po svoje. žal ima cona udobja sila debelo skorjo, težko prebadljivo. učim se korakov sveta odraslih, čeprav naj bi zastopala vrste že skoraj desetletje. slej-ko-prej te dohiti. večkrat bi si želela na dan priklicati otroka v sebi, da bi se lahko manj premišljeno odločala. da bi večkrat le stekla bosih nog preko sosedovega vrta k češnjam vikendašev in si napolnila žepe z najslajšimi. ugasnem glasbo in prisluhnem svojim mislim. 

svodoba. ljubezen. iskreno. 

zares mislim. zares verjamem. predati se pišu lahnega poletnega vetriča in se zavedati lepote trenutka. uživati poljub nežnih ustnic in prepletati prste najljubših dlani. iztegniti roke proti otroku, ki ti teče v objem in ga dvigniti v nebo. poslušati zgodbo prijateljice o načrtih za njeno sanjsko poroko. točiti krokodilje solze razočaranja in se smejati na ves glas od navdušenja. opravljati sanjski poklic, ki te osrečuje, izpopolnjuje in, navsezadnje, preživlja. kdo je tukaj Srečko? 

sponge

sittin in the grass, soon after it gets dark. absorbing.

pating my dogs summer coat, feeling its aprooval that we stopped and sat down for a while. the one rare moment when one just is. i often played with my camera, daylight or night-time, tryin to capture THE moment on a photo to be able to feel it again one day. apparently i had so many i havent yet "digested" so that mission is already at rest for a while.

if life runs around people and work, i am filling up every single moment to its last breath. it gets even clearer when people set the mirror infront of your face and you see the reflection, in all its shine or fuzzines. i ran into my neighbour the other day, explaining eachother our situations in a rush. i got carried away with my enthusiasm as i was talkin abot my work. it is the passion one needs to make the dreams come true. for me, it is turning out better from what i dared to imagine. i have another great superior, and yet all of them refuse to be called the boss. hihi.

again the gentle breeze brings up the smell of grain in the fields under my nose. and my thoughts run away to the sponge. more and more often it reflects how i get into the environment, into the cirmustances, into the situation given. i've been called naive before and i think i will stick to it. the thought of someone wanting to abuse or take advantage is just "not my type".

"sponging" or just absorbing the given moment.

thank you, Life, for having me.

when the light goes warm...

ka pa te?

"hej hej, kako si? pa kr režiš se, pol si že uredu. hihi. "

sem Bružu povedala, da je smeh bolj zdrav od zdravnika, pa nalezljiv. sicer ti nariše gube, ampak hkrati z njim bolš izgledaš.

malo tu, malo tam -- kradem Neishi stihe. in se vsake toliko najdem v njenih besedah, kakor v katerikoli drugi pesmi. nič za to, pa kaj potem! ni brezbrižnost, ni nečimrnost, ampak sprejetje. moje, tvoje in njegove zgodbe. ker smo jaz, ti in on, vsi na isti Poti. 

Srce mi grejejo občutki. moja Pot, tu in zdaj, v naslednjem koraku, ko se stopalo zopet dotakne tal. 

in ne ostaneš sam. ko si tu, so ob tebi tvoji najljubši liki. in ko si tam, pridejo s teboj nazaj vsi ostali najljubši. Življenje je potovanje, malo tu, malo tam. kot bi se zares delci zvezdnega prahu počasi sestavljali nazaj v Zvezdo. kako lepo je, ko te malo zanese in odnese. ob navezovanju novih stikov se navdušujem nad pisanimi paletami barv, s katerimi še lahko poslikam platno mojega Življenja. zdi se kakor včeraj, ko so solze sprale odtenek ali dva z mojega platna. se bojim dodati novih barv? nikoli. potegnem prvo črto, kot zamišljen umetnik stopim korak nazaj in preučujem, kako bi se nova poteza ujela z že oblikovano podobo. tiho opazujem in čakam. potrpežljivost zagotovo ni moja vrlina, je pa zato čas na moji strani, da zaposlim misli. morda platno postavim na vrt, kjer bo neobstojne barve spral dež in moje najljubše posušilo sonce. 

:-: paixão :-:

Življenje. Jaz, ti, in mnogo drugih ljudi.

v kotičku ustnic nasmešek, v Srcu topot in pod prsmi tesnoba.  zdi se, da bo ura odmerila jutro preden se vse umiri...
ko te kot otroka vprašajo "Kaj boš pa ti, ko boš velik?", odločno razložiš, kako boš plezal skozi okna reševati ljudi v požaru, kako boš šivala najlepše obleke Barbiki in Kenu, kako boš vozil traktor na svoji veliki kmetiji, kako boš učila otroke matematiko, plesala divji tango ali pa gradil hiše.

IMPOSSIBLE IS NOTHING. 

ko se z leti bližaš svetu velikih in odraslih, se otroške Sanje zares ne spremenijo. še vedno si želiš tistega/nečesa, kar bi vodilo Pot tvojega življenja. kot kruhove drobtinice počasi zbiraš Pogum za tvoj BigBang! skrbno načrtuješ vsak najmanjši korak, ki te pripelje bližje željenemu, zadanemu cilju. ker v idejo verjameš, vanjo vložiš ves trud, vso energijo in moč. "Vse za dosežen cilj!", so kričali! ko te prevzame, ne slišiš šuma Razuma prijateljev, staršev, sodelavcev, znancev - da malo odloži breme, da kdaj zavrni kakšno prošnjo, da se kdaj ustavi in zadihaj, da si vzemi čas zase... ne slišiš. ker kriči v tebi želja po tvojem VelikemPoku. zdaj bo, zdaj bo. samo še malo dodelam. z žarom v očeh bediš dolgo v noč, piliš vsako malenkost v podrobnosti, študiraš zapiske in skice, dokler ti utrujen obraz ne zaspi na trdi blazini.
 
Zgodb je skoraj toliko kolikor je nas. tvoja se piše, dedkova je zapisana v Knjigi ali vsaj v tvojem Srcu, pisateljevo hvalijo po vsem svetu, tisto znanstvenikovo pa vsi kujejo v zvezde. in še več jih je! v samem bistvu vsake pa strast / passion / la passion / paixão . kot neizčrpen vir energije žene pogonske motorje našega Življenja. kot mali deček iz sosedove ulice sestaviš raketo, skrbno načrtuješ smer njenega vzleta, čas od prižiga vžigalne vrvice do izstrelitve in pot njenega poleta. postaviš jo na stojalo, usmeriš proti nebu, prižgeš vrvico in tečeš v nasprotno smer. s prsti zatisneš ušesa, zapreš oči in počepneš. čakaš.

  

 pričakovanje je velika reč. dlje kot se razvija, večja postaja. v mislih se vzpostavijo številne asociacijske povezave vseh možnih izidov in kombinacij - če raketa sploh ne vzleti, bom moral preveriti vrvico. če vzleti in se takoj prične vračati k tlom, je morda pretežka, da bi poletela. če se ob pristanku na tleh poškoduje, bo potrebno izdelati trdnejše ohišje. če ... kako je s Čebelo? če nebi imela če-, bi čebela bila -bela. in če poleti raketa daleč v nebo, pristane na novem planetu, odkrije na njem Življenje, ki nam na planetu Zemlja ni poznano. v nekaj trenutkih množice kričijo o revolucionarnem odkritju ... če.

  

 kot deček z zatisnjenimi ušesi in zaprtimi očmi čepim in pričakujem. kot deček preučim možnosti neuspeha, kot deček se potiho hihitam ob misli na uspešen polet, kot deček jočem ob pogledu na polomljeno krilce, stečem k raketi, obrišem z nje prah in jo v naročju odnesem v dedkovo delavnico, kjer me je počakal material za večja, močnejša krilca. 

   ker verjameš. ker imaš v sebi gorečo željo. ker se strastno zagrizeš v na videz še tako nerešljiv problem. ker zares nikoli ne obupaš. ker te veliko pričakovanje lahko veliko razočara.

ker Srce bije, tudi če zadržiš sapo.

14 za `14

Quote-fishing #26

"Wisdom means to have sufficiently

 big dreams so as not to loose sight of them while pursuing them."

     O.Wilde                                                    

   

the color of my Life

kaj vidis, ko zapres oci? 

kljub temi so obrisi dobro poznane podobe zelo jasni... lahko bi risala z zaprtimi ocmi, ceprav bi risbo razumela le jaz.
zadnje dni moje Misli niso imele svobode, se manj pa casa, da bi se prosto razvijale, se sprehajale nekje med Razumom in Srcem. jutra so vedela, kaksen dan jim sledi, in vecer je odprtih rok sprejel vse krajsi dan, se povesil v noc, z Debelo Luno obsijano. do zadnjega koticka zapolnjeni dnevi so me osrecili do zadnjega koticka. delo hvalezno sprejemam kot izziv in si pridobim zaupanje Kraljestva s trepljajem po mehki zimski dlaki. 

"Use your Body, it's the greatest instrument you will ever have!"

Fungi je po nekaj zaporednih pregledih postal "stari macek" endoskopije. ko zacutis dobro energijo, ostanes nekje v blizini, tako sem koscek za kosckom sestavila zgodbo. 
OS me prosi, ce lahko Fungija in njegovega lastnika pospremim v hlev. Storm prepozna moj glas in na obrazu se mu narise prijeten nasmeh, pocasi se mu priblizam z roko in razlozim, da ju jaz pospremim. samozavestno in brez kancka negotovosti s Fungijem stopita na dvorisce, Storm poda roko moji rami in sledi mojemu glasu. prevzamejo me custva, in cutila ohromijo. Storm dozivlja ravno obratno - izostri cutila in zaupa mojim ocem. brez nerodnih korakov Fungi sledi Stormu, in jaz onemela obcudujem. lahko da bi se mi orosilo oko, ce bi ju videla pri delu, Storma v sedlu. 
kot otrok sem sredi gozda zaprla oci, tesno prijela povodec in ukazala "domov". pot dobro poznana meni in psu, ampak ze prva drevesna korenina na tleh je omajala odlocen korak, spustila sem povodec in odprla oci. Storm nima izbire, njegove oci so zaprte tudi, ko si po padcu ob drevesnih koreninah otresa prasne hlace.
Storm vedno pride v druzbi spremljevalca, pred nekaj tedni sem spoznala tudi Smrcka, in pohvalila njegov vitalen, negovan izgled. ker nakljucja ne obstajajo (ce je se kje Dusa nezaupljiva), je Fungi pravi crni vranec in Smrcek ogljeno crn labradorec. "of course they are Black, like the color of my Life." mi pojasni Storm. v zadregi sm ostala brez besed in v tisini opravila pregled. 
misli zaposlene so se danes utrudile in odprle pot navzdol proti rokam, prstom in tipkovnici. in sedaj divjajo, Srce utripa mocneje, grejejo me obcutki zadovoljstva. 
njegova zgodba je verjetno le ena izmed mnogih, vendar je name naredila izjemen vtis in si zasluzi posebno mesto. le predstavljam si, ali Stormove misli lahko ob hladni jutranji meglici sestavijo podobo soncnega vzhoda, ali ob sumenju valov sestavijo podobo bucanja oceana ob skale na obali, ali ob petju crickov sestavijo podobo poletnega vecera z zvezdnatim nebom. le predstavljam si lahko. 
ko vstanem in si oci pomanem, pogled uprem k pasniku, kjer Kraljestvo isce zadnje travne bilke. drznem si reci, da je moja barva zelena. vendar le zato, ker oci zaznajo in poslejo sporocilo mislim, da so drevesne krosnje in neskoncni pasniki zeleni. 
ob Stormovi zgodbi se bolj zavedam, kako moje oci vodijo tok misli, vsak dan, trenutek za trenutkom. spostujem njegov pogum in se bolj zavedam.

meanwhile :::

veliko lažje mi je govoriti skozi fotografijo. prilepim jo v objavo in pustim vtisu, da naredi svoje. vsakič naslednjič, ko si jo pogledam, si mislim kaj drugega. ni mi treba prebirat vseh natipkanih vrstic. povsem enostavno je na hitrco preletet lepe misli, se nasmehnt in šibat naprej z opravili.

strah. moj največji sovražnik. redko kdaj se srečava, ampak ko se, kar nekaj časa ostane. strah pred razočaranjem, strah pred neuspehom. že beseda sama po sebi je strašna. velik na sredini, okrog ga pa nič ni, al kako že? strah. strah. strah. moč besed. vau.
in pol ... kaj naredim, ko ne uspem? ko naredim narobe? ko mi spodleti? ko razočaram, sebe in druge?

 "don`t let it get to you. actually, you have to let it go, progressively. " 

v mapi med objavami najdem veliko osnutkov... nedokončne misli, ki so se utopile v spancu. misli, ki so jih povozili novi vtisi. in med njimi, nepozabni, globoko v Srcu vtisnjeni občutki. 

kolikokrat si zaželiš, da bi se čas ustavil? le kdo si je zamislil, da bi se to lahko zgodilo... poglej koliko nas je, sanjačev, s pogledom uprtim v zvezdnato nebo in zadržano sapo čakamo Trenutek, ko se čas ustavi. da bi močneje občutili, intenzivneje podoživeli. da bi se globje zavedali lepote doživetega, cenili razkošje podarjenega Življena. 
     "in pol?" kako dolgo traja ustavljen čas? kako teče čas naprej? se nihče ne boji, da se s časom ustavi tudi tok naših občutkov, doživljanj? Trnuljčica je spala, brez doživetij, medtem so zaspale tudi muhe na steni, vrtnarji med drevesi, ženice s čebri perila... da zaključim pravljično - le pogumni Princ se je boril, z močjo Ljubezni proti bodečim trnom, neustrašno, vse dokler ni s poljubom prebudil svoje Princese. in potem sta srečno živela do konca svojih dni. 

ima tudi tvoja zgodba Življenja tako pravljičen epilog? zapri oči in naj te misli odnesejo v najljubši objem, ob naljubši glasbi z najljubšim razgledom. 

"jaz ob tebi sem res srečen, naj Trenutek ta bo večen."

drznem si trditi, da nisem osamljena v želji po večnosti Trenutka. Rudi še vedno odzvanja "naj traja". 
vmes pa ..... zamrznejo Trenutki ostalih nekaj miljard sanjačev. se Zemlja še vrti? se ptice lovijo v popoldanskem soncu? Sonce zaide in Zvezde zažarijo? če ustavim ta Trenutek, je ta lahko moj zadnji? in zamudim vse, ki so mi še podarjeni, da jih doživim? daleč me je odneslo. 

tukaj in zdaj. sem. gotovo ne uspem biti tako pogumna vedno, zato vsak Trenutek, ko sem lahko, toliko bolj cenim. dihanje se upočasni in poglobi, ritem Srca umiri, Misli pa tečejo v bolj enakomernem toku. vedno v smeri navzgor. the only way is up. 

zgledi in pogledi. z občudovanjem spremljam zgodbe bližnjih, ki so neizčrpen vir navdiha. 

Srečko se vrača. 

Im Prozess

najprej je en majhen nič in potem zraste nekaj velikega, čudovitega. v zrelih letih pridobiva na kvaliteti in nato pride čas, ko se poslovimo. vmes pa... potep med prigodami, razmerji, čustvi in doživetji.
spomnim se besed nekoga, da se od malih nog razvijamo s svetlobno hitrostjo, hrepenimo po več, po zadanih življenjskih ciljih, da se ženemo za nedosegljivim. nato pa iskrivost počasi zamegli utrujeno telo, ki hrepeni po počasnem, umirjenem koraku.

Impossible is nothing. 

torej, nedosegljivo zares ne obstaja. počasi, vztrajno in sigurno se vzpenjamo do vrha, stegujemo roke proti nebu in upiramo pogled po črti horizonta. nekje v meni kriči glas, naj vzamem Usodo v svoje roke. velikokrat si razložim dogodek z besedami, da je že moralo bit tako, in da naključja ne obstajajo. Življenje nas uči samo po sebi in večkrat bi se mogli uzreti okrog sebe, se zavedat.

Na Življenje bi zares morali gledati kot na "one big pool of oppurtunities! (Paolo)" 

podarjena nam je možnost uživanja vsakega vdiha. in na meni je, kako globoko bom vdihnila prvo jutranjo sapo. lahko me navduši pogled do sosednjega pašnika, kjer konji že od pozne noči iščejo travne bilke in prve čebele pijejo jutranjo roso. vse je že urejeno. Mati Narava je res mislila na vse, kar je za Življenje potrebno. več je lahko hitro odveč. 

učim se. dihat, živet, se pogovarjat, delat, se soočat. ne počnem ničesar manj in ničesar več kot bitja pred mano in za mano. moja Pot ni bolj ali manj pomembna od tvoje. vsi hitimo med prvim in zadnjim vdihom. in presneto lepo nam je! 

Vse je proces.

 zares je pomembna Pot, ki si jo zadamo, ne cilj. in na Poti mnoga sredstva za dosego cilja. morda zvenijo moje besede sanjaške, pogumne in naivne. odskočno desko maje močan veter, ki lahko še tako krepko telo z močnim sunkom potisne v hladen potok. da ohladim misli, zbistrim pogled  in poskusim znova. počasi in vztrajno me z drobnimi ugrizi načenja negotovost. kaj pa če ...
vera nas uči o zaupanju, prepuščanju. ne uspe mi vedno, biti zadovoljna z "Bo že.", ker ni dovolj. zato me srbijo prsti, da stisnem Usodo močno v dlan in ji pokažem željeno smer. nekje med obveznostmi in odgovornostjo primankuje časa za globoko dihanje in sprejemanje okolja. tišči me nadzor nad dogodki, in se ob vsem tem zaletavam ob zid. učim se. in to je lepota tega postopka, procesa, Življenja.
da me dopolnjujejo ljudje, s katerimi lahko gradim čudovite odnose.
da sive celice spodbudim k razsodnosti o prav in narobe.
in da včasih, preprosto in enostavno - sem.

Quote-fishing #25

"We are all fragments of a star, no?"

                                                                                                                   OS the Boss

Quote-fishing #24

"You have to believe that Life is more than the sum of its parts, kiddo."

The United States of Leland

Hyacinthoides

Quote-fishing #23

Wherever you are, be in Love. 

                                                                                                                                           Yogi 

more than just an Animal to treat

the Kingdom and its Settlers.

whether it was the BigBang or the Allmighty creating the soil we are walking on, not many of the Primates are aware of the fact, who was here first. aside the nonsence of rasizm, i know to many people being disrespectful to the Kingdom. 

no niaisage. i took the pair of my big feet and walked toward the fields, through the pastures. treating Animals every day doesn`t make me like the Kingdom any less, i don`t get sick and tired of the Settlers.

 the mares were enjoying afternoon sun,grazing

?

"How to move her feet is all she has to think about..."

to be a part of team, to fit in. 

to adjust to the new "ecosystem", to accept differences. 

Life is everything but a straight line. 

"Ampak..."

brez izjem ali izgovorov zagovarjam Odnose. takšne in drugačne. predvsem iskrene.
na Poti srečaš veliko ljudi. takšne in drugačne. predvsem neiskrene.
bilo bi nepošteno pričakovati od Sveta, da je vedno prijazen in nasmejan. ampak ker upanje umira zadnje, vztrajam pri svojem. "In your World everything is romantic and perfect, right?" morda pa res, z naivnim nasmehom in zmedenim pogledom hodim naokrog. preračunljivo bitje bi premislilo,

trinajst za '13

Quote-fishing #22

We´re all traveling through time, together,

every day of our lives.

All we can do is do our best to relish this remarkable life. 

                                                                                                                                             Tim, About Time

To be :)

A need to write is almost always present, but then time is not. Indeed, time is a valuable thing. Often we wish for a day to have more than 24 hours, and a week could have had more than just seven days. To do more, to seeze more, to listen