kaj vidis, ko zapres oci?
kljub temi so obrisi dobro poznane podobe zelo jasni... lahko bi risala z zaprtimi ocmi, ceprav bi risbo razumela le jaz.
zadnje dni moje Misli niso imele svobode, se manj pa casa, da bi se prosto razvijale, se sprehajale nekje med Razumom in Srcem. jutra so vedela, kaksen dan jim sledi, in vecer je odprtih rok sprejel vse krajsi dan, se povesil v noc, z Debelo Luno obsijano. do zadnjega koticka zapolnjeni dnevi so me osrecili do zadnjega koticka. delo hvalezno sprejemam kot izziv in si pridobim zaupanje Kraljestva s trepljajem po mehki zimski dlaki.
"Use your Body, it's the greatest instrument you will ever have!"
Fungi je po nekaj zaporednih pregledih postal "stari macek" endoskopije. ko zacutis dobro energijo, ostanes nekje v blizini, tako sem koscek za kosckom sestavila zgodbo.
OS me prosi, ce lahko Fungija in njegovega lastnika pospremim v hlev. Storm prepozna moj glas in na obrazu se mu narise prijeten nasmeh, pocasi se mu priblizam z roko in razlozim, da ju jaz pospremim. samozavestno in brez kancka negotovosti s Fungijem stopita na dvorisce, Storm poda roko moji rami in sledi mojemu glasu. prevzamejo me custva, in cutila ohromijo. Storm dozivlja ravno obratno - izostri cutila in zaupa mojim ocem. brez nerodnih korakov Fungi sledi Stormu, in jaz onemela obcudujem. lahko da bi se mi orosilo oko, ce bi ju videla pri delu, Storma v sedlu.
kot otrok sem sredi gozda zaprla oci, tesno prijela povodec in ukazala "domov". pot dobro poznana meni in psu, ampak ze prva drevesna korenina na tleh je omajala odlocen korak, spustila sem povodec in odprla oci. Storm nima izbire, njegove oci so zaprte tudi, ko si po padcu ob drevesnih koreninah otresa prasne hlace.
Storm vedno pride v druzbi spremljevalca, pred nekaj tedni sem spoznala tudi Smrcka, in pohvalila njegov vitalen, negovan izgled. ker nakljucja ne obstajajo (ce je se kje Dusa nezaupljiva), je Fungi pravi crni vranec in Smrcek ogljeno crn labradorec. "of course they are Black, like the color of my Life." mi pojasni Storm. v zadregi sm ostala brez besed in v tisini opravila pregled.
misli zaposlene so se danes utrudile in odprle pot navzdol proti rokam, prstom in tipkovnici. in sedaj divjajo, Srce utripa mocneje, grejejo me obcutki zadovoljstva.
njegova zgodba je verjetno le ena izmed mnogih, vendar je name naredila izjemen vtis in si zasluzi posebno mesto. le predstavljam si, ali Stormove misli lahko ob hladni jutranji meglici sestavijo podobo soncnega vzhoda, ali ob sumenju valov sestavijo podobo bucanja oceana ob skale na obali, ali ob petju crickov sestavijo podobo poletnega vecera z zvezdnatim nebom. le predstavljam si lahko.
ko vstanem in si oci pomanem, pogled uprem k pasniku, kjer Kraljestvo isce zadnje travne bilke. drznem si reci, da je moja barva zelena. vendar le zato, ker oci zaznajo in poslejo sporocilo mislim, da so drevesne krosnje in neskoncni pasniki zeleni.
ob Stormovi zgodbi se bolj zavedam, kako moje oci vodijo tok misli, vsak dan, trenutek za trenutkom. spostujem njegov pogum in se bolj zavedam.
