"You were always saying, emotions are overrated. But you were wrong. They are all we've got!"
Film Youth
četrtek, 17. december 2015
Quote-fishing #28
petek, 13. november 2015
torek, 15. september 2015
po-polno
prav nič na tem Planetu ni samo sebi dovolj, samo sebi namen ali samo sebi izpopolnjen pomen.
tiste male reči zares štejejo. in potem vsaka zase in skupaj sestavljajo čudovite dni. male, nasmeška vredne reči.
Življenje je lahko ustaljena tirnica. v glavnem je Življenje ustaljena tirnica. držim se preverjene Poti in sem srečna. ravno tam, ko Pot malo zavije s tirov!
tiste male reči zares štejejo. in potem vsaka zase in skupaj sestavljajo čudovite dni. male, nasmeška vredne reči.
Življenje je lahko ustaljena tirnica. v glavnem je Življenje ustaljena tirnica. držim se preverjene Poti in sem srečna. ravno tam, ko Pot malo zavije s tirov!
družba nam hote ali nehote postavlja visoka pričakovanja. ustrašim se otroka, ki se prijatelju opraviči, da ne utegne igrati košarke, ker je ravno utrujen prišel iz glasbene šole in ga zvečer čaka še ura francoščine. ustrašim se staršev, ki svojih otrok ne pustijo skakati po lužah in pojesti pesti blata na vrtu. dobro, pretiravam malo, ampak zares ne. ni prave Poti, niti prave smeri, in še manj pravega načina. kdo sem jaz, Človek, da bi sodila o prav in narobe?
ponedeljek, 27. julij 2015
samo to.
ni veliko reči, ki bi jih kar povedali tako, brez zadržkov. okus kave ali izbira oblek, da, to že. občutek, ki te prevzame, ko te poboža prvi sončni žarek ali objame roka prijatelja, pa večini ostane skrit. bognedaj, neznan.
in tako se izgubi čar. od otroškega navdušenega krika ob rojstnodnevni torti do na videz odraslega in premišljeno zadržanega vzdiha ob novici o rojstvu prijateljevega prvega otroka. zares ne mislim, da nas je do sem pripeljala evolucija. zares mislim, da smo po naravi večne nabiralke in večni lovci.
z željo po obstoju in preživetju se vsak bori po svoje. žal ima cona udobja sila debelo skorjo, težko prebadljivo. učim se korakov sveta odraslih, čeprav naj bi zastopala vrste že skoraj desetletje. slej-ko-prej te dohiti. večkrat bi si želela na dan priklicati otroka v sebi, da bi se lahko manj premišljeno odločala. da bi večkrat le stekla bosih nog preko sosedovega vrta k češnjam vikendašev in si napolnila žepe z najslajšimi. ugasnem glasbo in prisluhnem svojim mislim.
svodoba. ljubezen. iskreno.
zares mislim. zares verjamem. predati se pišu lahnega poletnega vetriča in se zavedati lepote trenutka. uživati poljub nežnih ustnic in prepletati prste najljubših dlani. iztegniti roke proti otroku, ki ti teče v objem in ga dvigniti v nebo. poslušati zgodbo prijateljice o načrtih za njeno sanjsko poroko. točiti krokodilje solze razočaranja in se smejati na ves glas od navdušenja. opravljati sanjski poklic, ki te osrečuje, izpopolnjuje in, navsezadnje, preživlja. kdo je tukaj Srečko?
ponedeljek, 1. junij 2015
sponge
sittin in the grass, soon after it gets dark. absorbing.
pating my dogs summer coat, feeling its aprooval that we stopped and sat down for a while. the one rare moment when one just is. i often played with my camera, daylight or night-time, tryin to capture THE moment on a photo to be able to feel it again one day. apparently i had so many i havent yet "digested" so that mission is already at rest for a while.
if life runs around people and work, i am filling up every single moment to its last breath. it gets even clearer when people set the mirror infront of your face and you see the reflection, in all its shine or fuzzines. i ran into my neighbour the other day, explaining eachother our situations in a rush. i got carried away with my enthusiasm as i was talkin abot my work. it is the passion one needs to make the dreams come true. for me, it is turning out better from what i dared to imagine. i have another great superior, and yet all of them refuse to be called the boss. hihi.
again the gentle breeze brings up the smell of grain in the fields under my nose. and my thoughts run away to the sponge. more and more often it reflects how i get into the environment, into the cirmustances, into the situation given. i've been called naive before and i think i will stick to it. the thought of someone wanting to abuse or take advantage is just "not my type".
"sponging" or just absorbing the given moment.
thank you, Life, for having me.
pating my dogs summer coat, feeling its aprooval that we stopped and sat down for a while. the one rare moment when one just is. i often played with my camera, daylight or night-time, tryin to capture THE moment on a photo to be able to feel it again one day. apparently i had so many i havent yet "digested" so that mission is already at rest for a while.
if life runs around people and work, i am filling up every single moment to its last breath. it gets even clearer when people set the mirror infront of your face and you see the reflection, in all its shine or fuzzines. i ran into my neighbour the other day, explaining eachother our situations in a rush. i got carried away with my enthusiasm as i was talkin abot my work. it is the passion one needs to make the dreams come true. for me, it is turning out better from what i dared to imagine. i have another great superior, and yet all of them refuse to be called the boss. hihi.
again the gentle breeze brings up the smell of grain in the fields under my nose. and my thoughts run away to the sponge. more and more often it reflects how i get into the environment, into the cirmustances, into the situation given. i've been called naive before and i think i will stick to it. the thought of someone wanting to abuse or take advantage is just "not my type".
"sponging" or just absorbing the given moment.
thank you, Life, for having me.
nedelja, 19. april 2015
sobota, 7. marec 2015
ka pa te?
"hej hej, kako si? pa kr režiš se, pol si že uredu. hihi. "
sem Bružu povedala, da je smeh bolj zdrav od zdravnika, pa nalezljiv. sicer ti nariše gube, ampak hkrati z njim bolš izgledaš.
malo tu, malo tam -- kradem Neishi stihe. in se vsake toliko najdem v njenih besedah, kakor v katerikoli drugi pesmi. nič za to, pa kaj potem! ni brezbrižnost, ni nečimrnost, ampak sprejetje. moje, tvoje in njegove zgodbe. ker smo jaz, ti in on, vsi na isti Poti.
Srce mi grejejo občutki. moja Pot, tu in zdaj, v naslednjem koraku, ko se stopalo zopet dotakne tal.
in ne ostaneš sam. ko si tu, so ob tebi tvoji najljubši liki. in ko si tam, pridejo s teboj nazaj vsi ostali najljubši. Življenje je potovanje, malo tu, malo tam. kot bi se zares delci zvezdnega prahu počasi sestavljali nazaj v Zvezdo. kako lepo je, ko te malo zanese in odnese. ob navezovanju novih stikov se navdušujem nad pisanimi paletami barv, s katerimi še lahko poslikam platno mojega Življenja. zdi se kakor včeraj, ko so solze sprale odtenek ali dva z mojega platna. se bojim dodati novih barv? nikoli. potegnem prvo črto, kot zamišljen umetnik stopim korak nazaj in preučujem, kako bi se nova poteza ujela z že oblikovano podobo. tiho opazujem in čakam. potrpežljivost zagotovo ni moja vrlina, je pa zato čas na moji strani, da zaposlim misli. morda platno postavim na vrt, kjer bo neobstojne barve spral dež in moje najljubše posušilo sonce.
sem Bružu povedala, da je smeh bolj zdrav od zdravnika, pa nalezljiv. sicer ti nariše gube, ampak hkrati z njim bolš izgledaš.
malo tu, malo tam -- kradem Neishi stihe. in se vsake toliko najdem v njenih besedah, kakor v katerikoli drugi pesmi. nič za to, pa kaj potem! ni brezbrižnost, ni nečimrnost, ampak sprejetje. moje, tvoje in njegove zgodbe. ker smo jaz, ti in on, vsi na isti Poti.
Srce mi grejejo občutki. moja Pot, tu in zdaj, v naslednjem koraku, ko se stopalo zopet dotakne tal.
in ne ostaneš sam. ko si tu, so ob tebi tvoji najljubši liki. in ko si tam, pridejo s teboj nazaj vsi ostali najljubši. Življenje je potovanje, malo tu, malo tam. kot bi se zares delci zvezdnega prahu počasi sestavljali nazaj v Zvezdo. kako lepo je, ko te malo zanese in odnese. ob navezovanju novih stikov se navdušujem nad pisanimi paletami barv, s katerimi še lahko poslikam platno mojega Življenja. zdi se kakor včeraj, ko so solze sprale odtenek ali dva z mojega platna. se bojim dodati novih barv? nikoli. potegnem prvo črto, kot zamišljen umetnik stopim korak nazaj in preučujem, kako bi se nova poteza ujela z že oblikovano podobo. tiho opazujem in čakam. potrpežljivost zagotovo ni moja vrlina, je pa zato čas na moji strani, da zaposlim misli. morda platno postavim na vrt, kjer bo neobstojne barve spral dež in moje najljubše posušilo sonce.
sreda, 18. februar 2015
:-: paixão :-:
Življenje. Jaz, ti, in mnogo drugih ljudi.
v kotičku ustnic nasmešek, v Srcu topot in pod prsmi tesnoba. zdi se, da bo ura odmerila jutro preden se vse umiri...
ko te kot otroka vprašajo "Kaj boš pa ti, ko boš velik?", odločno razložiš, kako boš plezal skozi okna reševati ljudi v požaru, kako boš šivala najlepše obleke Barbiki in Kenu, kako boš vozil traktor na svoji veliki kmetiji, kako boš učila otroke matematiko, plesala divji tango ali pa gradil hiše.
ko se z leti bližaš svetu velikih in odraslih, se otroške Sanje zares ne spremenijo. še vedno si želiš tistega/nečesa, kar bi vodilo Pot tvojega življenja. kot kruhove drobtinice počasi zbiraš Pogum za tvoj BigBang! skrbno načrtuješ vsak najmanjši korak, ki te pripelje bližje željenemu, zadanemu cilju. ker v idejo verjameš, vanjo vložiš ves trud, vso energijo in moč. "Vse za dosežen cilj!", so kričali! ko te prevzame, ne slišiš šuma Razuma prijateljev, staršev, sodelavcev, znancev - da malo odloži breme, da kdaj zavrni kakšno prošnjo, da se kdaj ustavi in zadihaj, da si vzemi čas zase... ne slišiš. ker kriči v tebi želja po tvojem VelikemPoku. zdaj bo, zdaj bo. samo še malo dodelam. z žarom v očeh bediš dolgo v noč, piliš vsako malenkost v podrobnosti, študiraš zapiske in skice, dokler ti utrujen obraz ne zaspi na trdi blazini.
Zgodb je skoraj toliko kolikor je nas. tvoja se piše, dedkova je zapisana v Knjigi ali vsaj v tvojem Srcu, pisateljevo hvalijo po vsem svetu, tisto znanstvenikovo pa vsi kujejo v zvezde. in še več jih je! v samem bistvu vsake pa strast / passion / la passion / paixão . kot neizčrpen vir energije žene pogonske motorje našega Življenja. kot mali deček iz sosedove ulice sestaviš raketo, skrbno načrtuješ smer njenega vzleta, čas od prižiga vžigalne vrvice do izstrelitve in pot njenega poleta. postaviš jo na stojalo, usmeriš proti nebu, prižgeš vrvico in tečeš v nasprotno smer. s prsti zatisneš ušesa, zapreš oči in počepneš. čakaš.
ker verjameš. ker imaš v sebi gorečo željo. ker se strastno zagrizeš v na videz še tako nerešljiv problem. ker zares nikoli ne obupaš. ker te veliko pričakovanje lahko veliko razočara.
ker Srce bije, tudi če zadržiš sapo.
v kotičku ustnic nasmešek, v Srcu topot in pod prsmi tesnoba. zdi se, da bo ura odmerila jutro preden se vse umiri...
ko te kot otroka vprašajo "Kaj boš pa ti, ko boš velik?", odločno razložiš, kako boš plezal skozi okna reševati ljudi v požaru, kako boš šivala najlepše obleke Barbiki in Kenu, kako boš vozil traktor na svoji veliki kmetiji, kako boš učila otroke matematiko, plesala divji tango ali pa gradil hiše.
IMPOSSIBLE IS NOTHING.
ko se z leti bližaš svetu velikih in odraslih, se otroške Sanje zares ne spremenijo. še vedno si želiš tistega/nečesa, kar bi vodilo Pot tvojega življenja. kot kruhove drobtinice počasi zbiraš Pogum za tvoj BigBang! skrbno načrtuješ vsak najmanjši korak, ki te pripelje bližje željenemu, zadanemu cilju. ker v idejo verjameš, vanjo vložiš ves trud, vso energijo in moč. "Vse za dosežen cilj!", so kričali! ko te prevzame, ne slišiš šuma Razuma prijateljev, staršev, sodelavcev, znancev - da malo odloži breme, da kdaj zavrni kakšno prošnjo, da se kdaj ustavi in zadihaj, da si vzemi čas zase... ne slišiš. ker kriči v tebi želja po tvojem VelikemPoku. zdaj bo, zdaj bo. samo še malo dodelam. z žarom v očeh bediš dolgo v noč, piliš vsako malenkost v podrobnosti, študiraš zapiske in skice, dokler ti utrujen obraz ne zaspi na trdi blazini.
Zgodb je skoraj toliko kolikor je nas. tvoja se piše, dedkova je zapisana v Knjigi ali vsaj v tvojem Srcu, pisateljevo hvalijo po vsem svetu, tisto znanstvenikovo pa vsi kujejo v zvezde. in še več jih je! v samem bistvu vsake pa strast / passion / la passion / paixão . kot neizčrpen vir energije žene pogonske motorje našega Življenja. kot mali deček iz sosedove ulice sestaviš raketo, skrbno načrtuješ smer njenega vzleta, čas od prižiga vžigalne vrvice do izstrelitve in pot njenega poleta. postaviš jo na stojalo, usmeriš proti nebu, prižgeš vrvico in tečeš v nasprotno smer. s prsti zatisneš ušesa, zapreš oči in počepneš. čakaš.
pričakovanje je velika reč. dlje kot se razvija, večja postaja. v mislih se vzpostavijo številne asociacijske povezave vseh možnih izidov in kombinacij - če raketa sploh ne vzleti, bom moral preveriti vrvico. če vzleti in se takoj prične vračati k tlom, je morda pretežka, da bi poletela. če se ob pristanku na tleh poškoduje, bo potrebno izdelati trdnejše ohišje. če ... kako je s Čebelo? če nebi imela če-, bi čebela bila -bela. in če poleti raketa daleč v nebo, pristane na novem planetu, odkrije na njem Življenje, ki nam na planetu Zemlja ni poznano. v nekaj trenutkih množice kričijo o revolucionarnem odkritju ... če.
kot deček z zatisnjenimi ušesi in zaprtimi očmi čepim in pričakujem. kot deček preučim možnosti neuspeha, kot deček se potiho hihitam ob misli na uspešen polet, kot deček jočem ob pogledu na polomljeno krilce, stečem k raketi, obrišem z nje prah in jo v naročju odnesem v dedkovo delavnico, kjer me je počakal material za večja, močnejša krilca.
ker verjameš. ker imaš v sebi gorečo željo. ker se strastno zagrizeš v na videz še tako nerešljiv problem. ker zares nikoli ne obupaš. ker te veliko pričakovanje lahko veliko razočara.
ker Srce bije, tudi če zadržiš sapo.
sobota, 31. januar 2015
.jpg)
.jpg)
Naročite se na:
Objave (Atom)