ni veliko reči, ki bi jih kar povedali tako, brez zadržkov. okus kave ali izbira oblek, da, to že. občutek, ki te prevzame, ko te poboža prvi sončni žarek ali objame roka prijatelja, pa večini ostane skrit. bognedaj, neznan.
in tako se izgubi čar. od otroškega navdušenega krika ob rojstnodnevni torti do na videz odraslega in premišljeno zadržanega vzdiha ob novici o rojstvu prijateljevega prvega otroka. zares ne mislim, da nas je do sem pripeljala evolucija. zares mislim, da smo po naravi večne nabiralke in večni lovci.
z željo po obstoju in preživetju se vsak bori po svoje. žal ima cona udobja sila debelo skorjo, težko prebadljivo. učim se korakov sveta odraslih, čeprav naj bi zastopala vrste že skoraj desetletje. slej-ko-prej te dohiti. večkrat bi si želela na dan priklicati otroka v sebi, da bi se lahko manj premišljeno odločala. da bi večkrat le stekla bosih nog preko sosedovega vrta k češnjam vikendašev in si napolnila žepe z najslajšimi. ugasnem glasbo in prisluhnem svojim mislim.
svodoba. ljubezen. iskreno.
zares mislim. zares verjamem. predati se pišu lahnega poletnega vetriča in se zavedati lepote trenutka. uživati poljub nežnih ustnic in prepletati prste najljubših dlani. iztegniti roke proti otroku, ki ti teče v objem in ga dvigniti v nebo. poslušati zgodbo prijateljice o načrtih za njeno sanjsko poroko. točiti krokodilje solze razočaranja in se smejati na ves glas od navdušenja. opravljati sanjski poklic, ki te osrečuje, izpopolnjuje in, navsezadnje, preživlja. kdo je tukaj Srečko?
