1 na 1

čas. pa naj bo, če so nam ga odmerili. pa naj bo, če si je Duša izbrala šape s črnimi kremplji in košat Rep. če bi dovolila, bi ji položila glavo na trebuh, ko leži na travi, in lovila njen ritem dihanja. če bi dovolila, bi jo objela pod vratom, z drugo roko pod repom, dvignila in odnesla preko struge deroče vode. če bi dovolila… tako pa kot pogumen otrok, ki prvič pelje kolo brez pomožnih koles, vztraja, da lahko sama pripelje do zadnjega drevesa v ulici. čeprav živec kdaj uščipne, sama skoči v avto. čeprav bi se lahko pocrkljala, se umakne kot najstnik, kadar ga mama poljubi na čelo v družbi njegovih prijateljev. tukaj in zdaj me Rep vedno znova opominja na čare brezpogojne Ljubezni. dlje kot 11 let njenega življenja sem poslušala pripombe o smotrnosti najinih potepov – morda imaš bolj pomembno delo, morda je kaj drugega, bolj smiselnega za opravit… v moji glavi pa drugega smisla kot 1 na 1 med šumečimi listi in pisanimi krošnjami ni bilo najti. kot za vsako drugo izkušnjo v življenju, velja tudi za Rep – ne zaveš se, kaj lahko zamujaš, dokler ne izkusiš.

kakor smo si različni ljudje, vsaj tako so si med seboj različni Kralji Živali. najina Pot ima isto smer odkar je kot zadnji mladič v leglu in kot Princeza v mojih očeh skrivala rep med noge. danes dvigne glavo na drugimi ob prvem stiku in odločno pomaha z repom. navdihuje me, kako zelo živa je. kako zelo se ji iskrijo oči, ko pridržim ovratnico pred smrčkom. kako zelo močno zasadi kremplje v mojo dlan, ko mi poda šapo. kako zelo odločno tišči glavo v posodo, dokler ne izgine sled za zadnjo kapljo mleka. kako zelo hiti goltati nekaj smrdljivega, ko jo kličem sredi travnika. kako zelo moja je … ko jaz potisnem nos v njeno dlako in globoko vdihnem.

tukaj in zdaj. 

Quote-fishin #30

If there are past and future Lives, my Soul must be very young and unexperienced. No matter the bottom it hits, it always finds the strength to keep on traveling.  

pssst!

kot že mnogokrat poprej, se tudi sedaj začetni verz Desiderate najbolj usede nekam...

Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta, in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini. 

in je zares neopisljivo čudovit občutek, ko ničesar ne slišiš. Ronny je izstopila iz avta in potiho zaklicala "Wait, wait. Just listen to this....Nothing." kako nekdo, ki obišče to milino naše male deželice veliko bolj ceni drobne reči, ki so pravzaprav zelo velike. opazovati zvezde na nebu, saj ozračja ne kali svetloba javne razsvetljave. bujenje s petjem ptic, saj hišo obdajajo veje dreves, kjer imajo mali perutničarji dovolj prostora za jutranje vragolije. zajtrk na vrtu z razgledom na hribe, saj se za vsakim vogalom razteza kak "julijc" ali "kamniško-savinjc". po slabi uri vožnje si naročimo kavo na obali in se lahko odločimo še za čofotanje v hladnem jezeru, saj je Raj le en raztezaj stran.
tukaj, zdaj, zavedno. ne za vedno, zavedno. morda zavestno. kakorkoli...

ko se razvname debata z Goljatom, nama jezika zaveže tišina, ki naju je objela. hihitava se, ker je to eden tistih večerov, ko sosedje ne jedo mesa. in se nadejava, da se večeri kmalu ohladijo in bo vztrajnih tatov tišine vedno manj.

In če to veš ali ne, vse v vesolju poteka natanko tako, kot je prav. 

ko zapišem Life is a funny thing,  je to gotovo ponovitev št. N. nisem ne prva ne zadnja, ki to natipka, niti niso moje besede. raziskave kažejo, da naj bi .... šalo na stran - najverjetneje sem le gostitelj Popotnika, ki hrepeni po izkustvu, in se bo ob zadnjem vdihu oziral po naselitvi v novo obliko Življenja. na trenutke postaja že kar smešno, da naključja ne obstajajo. kot da si se uzrl v Nebo, zakričal "Zakaj?!?", spustil pogled in po cesti se pripelje odgovor na tvoje vprašanje. čeprav Goljat trdi, da je lahko odgovor na tovrstno vprašanje večplasten in vseobsegajoč, se zdi, da je Vesolje nagnjeno k kratkim in jedrnatim. And so it is, just like you said it would be (Damien Rice) je odzvanjala v glavi in se vedno glasneje smejala.

kadar si položiš prst na ustnice in prisluhneš, lahko slišiš marsikaj. tudi krike lastnih misli.

Bodi pozoren. Bodi srečen.