šparej!

Ko glavobol popusti, dobim občutek, da lahko poletim! In sem, nazaj v raj :) 

Hvaležna, da lahko hodim s svojim tempom, brez skrbi pogledam proti svetlobi, poslušam glasbo, da imajo roke moč zategniti usnje, in noge objeti trup. Zelo vesela :) 

Lublančanka se je šla zvečer umit kar v jezero, prijetne temperature. Pravjo, da morajo žabe redno močit svojo kožo, da se ne izsuši. Ampak so to le govorice. Tako kot tiste, da na gorenjskem "škrtarjo na vsakem voglu". Mal se hecajo...

Če že, so skromni z besedami. No ja, črkami  besedah. Da hitrejš poveš, kaj mislš, an.  In smo se smejal ... 

Stela

Ne da mi miru.
Sestavimo skupino za dve uri, dva para in punca iz Amsterdama. Dodelimo prevozno sredstvo in iha-iha-ihaha. Ura pravšnja za pašo muh in brenclov, ritanje je del potepa. Prvi led in nesproščenost prebita, glavni vzpon za nami. Me prešine --- naj jim povem, da se vidi Triglav, da imamo srečo, ker ga ne pokriva bel debel oblak?
Za malega črnuha se zdijo krvosesi neznosni, odloči se za blatno kopel. Ugibam, kako je Lisi uspelo pravi čas iz sedla in osvoboditi noge. Stela? Panika? Mirno obleži na hrbtu. Razjaham in hitim odpet, jo prevalit na bok, da bi lahko vstala. S Klarkom "One. Two. Three!" in punca že smuka travne bilke. 
Fotka? Erased by uncle Adrenalin. Moj "ram" dopušča še neki spomina. 

Bee

Tud ljudje smo tista vrsta živali, socialna. Po rojstvu se navežemo na mati, družino, prijatelje, in druge vrste našega planeta. Postaneš odvisen in hkrati nepogrešljiva družba. 


Opaziš sestro, ki mlajšega brata skrbno pospremi na stranišče; opaziš psico, ki čuva mladiča v novem okolju; opaziš nove prijatelje, ki nesebično podajajo znanje neizkušenim; opaziš starejši par, ki se z roko v roko sprehodi mimo, pa si rečeš:

"Js tud!"



In čebele. Večkrat na dan me pelje pot mimo brenčanja in dišečega peloda. Ko jih obsijejo prvi žarki sonca, se razporedijo na končnice in določijo koordinate za vzlet. Vajo ponavljajo, dokler se sonce ne skrije za gorami. Organizirana družba, kjer vsaka čebela opravlja svoje delo, hkrati vse opravljajo delo posamezne, kranjske sivke. 
Nesebičnost? Nagon? Dobra programska oprema? Cimra bi pomislila na altruizem. 

Zavedam se sveta okrog sebe, potrebe po družbi in odvisnosti od bližnjih. 

Para- Para- Paradise

Veš, tisti skriti kot, na koncu ovinkaste poti...


Vsak ima svojega. Morda zaradi prvega nepozabnega poljuba, morda ti je na tem mestu stara mama povedala neverjetno zgodbo, morda si tam grdo padel s kolesom, morda pa je kraj le poseben, na svoj poseben način; tebi zaigra srce ob misli nanj. In večkrat, kot si tam, bolj ti je všeč. Mene je mal stisnlo, ker me nekaj mescev ni blo "na obisk". Zato zdaj uživam bolj polno! Je že res --- "You don`t know, what you`ve got `till it`s gone." Vsak dan bolj...


Brez slike. Prid pogledat!

Sonce --- dvakrat!

Pa naj bo zgodaj zjutraj, prvi žarki, al pa zvečer, ko se žareča kugla potopi za gorami. "Nekega jutra, ko se zdani..." Vstanem zgodaj in s Princezo pobegneva na Javoršco lovit vzhod --- popotnica za krasen dan :) Odsanjam, kako bi ustavla čs...

Ampak potem bi ostalo le jutro, brez žgočega poletnega sonca in brez nežnega večernega igranja visokih trav, žuželk in zahajajočega sonca. 

Sam ne pozabt, d sonce ne sije le na nebu. 

Vroče?

Neznosna poletna vročina, brez sapice vetra. Ob pogledu v oblačno nebo me prešine hladna misel o dežnih kapljah, ki ohladijo pregreto glavo. Zaslišim grmenje in preračunam, kako hitro nas bo dosegel dež, da zaprem okna. Sebe pa prestavim na sredino travnika in čakam... 

Muc, a tebe ni nč stlah?

Mačji mladiči in njihova prikupnost, igrivost... kdo se jim lahko upre? Ko pokličem mamo, prihiti pogledat, če sem ji prinesla mleko. Ker ni sveže, me pogleda z mislimi: "Drugič naj bo svež, s še malo pene, prosim." Pokliče še male pretepače, da bi se najedli. So že tako veliki, da ena miška na dan ne nasiti vseh.