"hej hej, kako si? pa kr režiš se, pol si že uredu. hihi. "
sem Bružu povedala, da je smeh bolj zdrav od zdravnika, pa nalezljiv. sicer ti nariše gube, ampak hkrati z njim bolš izgledaš.
malo tu, malo tam -- kradem Neishi stihe. in se vsake toliko najdem v njenih besedah, kakor v katerikoli drugi pesmi. nič za to, pa kaj potem! ni brezbrižnost, ni nečimrnost, ampak sprejetje. moje, tvoje in njegove zgodbe. ker smo jaz, ti in on, vsi na isti Poti.
Srce mi grejejo občutki. moja Pot, tu in zdaj, v naslednjem koraku, ko se stopalo zopet dotakne tal.
in ne ostaneš sam. ko si tu, so ob tebi tvoji najljubši liki. in ko si tam, pridejo s teboj nazaj vsi ostali najljubši. Življenje je potovanje, malo tu, malo tam. kot bi se zares delci zvezdnega prahu počasi sestavljali nazaj v Zvezdo. kako lepo je, ko te malo zanese in odnese. ob navezovanju novih stikov se navdušujem nad pisanimi paletami barv, s katerimi še lahko poslikam platno mojega Življenja. zdi se kakor včeraj, ko so solze sprale odtenek ali dva z mojega platna. se bojim dodati novih barv? nikoli. potegnem prvo črto, kot zamišljen umetnik stopim korak nazaj in preučujem, kako bi se nova poteza ujela z že oblikovano podobo. tiho opazujem in čakam. potrpežljivost zagotovo ni moja vrlina, je pa zato čas na moji strani, da zaposlim misli. morda platno postavim na vrt, kjer bo neobstojne barve spral dež in moje najljubše posušilo sonce.
