vsak podvig ima nekje začetno točko vzpona, ima osvojen vrh in ima spust. sicer bi vsi ostali na vrhovih in bi bil dren. ne na vrhu kot ne v dolini ni dovolj prostora za vse.
mati Narava skrbi za ravnovesje, nič nas ne vpraša, kakšno vreme nam je všeč, samo vsak dan nam ga dostavi. priznam, me je streslo, ko mi Israeli razloži, da pred nizkimi temperaturami zavarujejo plantaže s preletom helikopterjev. spust temperature pod 0 bi uničilo letni pridelek.... smo šli predaleč? in črte na nebu so preleti letal, ki razpršijo kemične spojine v zrak, da nadzorujejo vreme? morda tudi naše zdravje? res?
zdaj bom ... nič drugače kot prej. bistvo ostaja isto. v bistvu. Kaj naredi maček, ko čaka pred luknjo in miši od nikoder?
ne glede na to, kako smo si Ljudje različni med seboj in kakšne vezi napletamo, smo vsi rojeni pod istim Soncem in vsi bi radi preživeli. v bistvu. zmelkow poje "ni bistva, ni smisla, je treba živet!" načinov pa še pa še.
jutra presegajo meje osupljivega. in js presegam samo sebe. prej me ni izpod tople odeje izvabila niti misel na pogled skozi okno. in jutranji tek? to ni zame, sem si govorila.
"There`s always a way to overcome an obsticle
if you only want it enough."
še boljše - ozreti se preko rame in v daljavi videti premagano oviro. ker ti že tečeš naprej, z močnejšim in odločnejšim korakom.
zdaj sem... na poti. hodim ravno, ampak se oziram okrog sebe. z razprtimi očmi in "Srcem na stežaj".
Dečko in Fantje so v hecu govorili "Zmer naprej, nkol nazaj!" sm se smejala, ampak imajo prav. opazujem vezi, ki so že skoraj zbledele, kako se spet krepijo njih niti...opazujem.
kakšen dan se prepozno zdramim, da so skrbi odveč, da se bom čez nekaj let smejala tem utesnjenim trenutkom. morda se bo smejal tudi muc, z ujeto mišjo v gobcu.
