project: CherryTree

moj-Ca

ne spominjam se, da bi se kdaj v otroštvu posebej rada vozila naokrog. potem pa malo zrasteš... ne še čisto, ampak ravno toliko, da bi že sedel na voznikovem sedežu in vihtel volan. ampak kako bom prestavljala, če sem levičar?!?

pride prav, da imamo v bližini manj prometne ceste, po katerih lahko z odgovornim starejšim Bratom prvič ugotoviva, koliko me je v hlačah, kadar zapeljem na cesto. in potem te zagrabi, komaj čakaš naslednje inštruktorske ure in dne, ko v denarnico pospraviš roza knižco. potem pa samo še nabiranje kilometrov... vsakega novega se veselim in vsak prevožen je fajn. res uživam v vožnji.

ravno eno leto je, odkar je moj-Ca čist in povsem moja. js vihtim volan, js stisnem bremzo in js izberem, kaj poslušam, kam se peljem. 

neopisljivo dober občutek je, ko sopotnik malo zadrema... fajn. 

moj-Ca, moj-Ca, nism narobe zvezana, ampak nama želim še na mnoga skupna! 

zelena od zavisti?

"... Srce mi veselo igra, igra."

Handle, anstatt zu reagieren.

tisti neljubi grenak okus razočaranja... peče, grize, brca, tepe po glavi, krade ti spanec, včasih škrtaš z zobmi! in dlje kot kuhaš, bolj vre! ni kot voda, ki bi izparela. pokličeš Prijatelja, se mu izpoveš in ti odleže... ker daš iz sebe, ker veš, da ti vedno stoji ob strani. dobiš občutek "Zdaj pa bo! Zdaj pa lahko!" ampak ko dobiš ta grenak okus spet na jezik, peče, grize, brca in tepe po glavi še bolj! 
verjameš in zaupaš, ko ti Prijatelj reče, da bo vse v redu. ker Prijatelj ve. 

bi pomagalo povzdigniti glas in nerazumljivo povedati, kar mi ni prav? ne, to seme ne bi našlo plodnih tal. tudi če je zunaj buhteča pomlad, ki v nizkem štartu čaka toplih sončnih žarkov...da zacveti v vsej svoji lepoti! 
trapasto, ne, da te k izpovedi nagovori sporočilo v čaju? 
zdaj ne peče več, ne grize, ne brca in ne tepe po glavi... in danes ni ničesar, kar bi mi kradlo spanec.  

Podoba

večkrat ko ponoviš besedo, bolj nerazumljiva se ti zdi... kdo jo je sestavil? kaj je želel z njo povedat? nastaviti zrcalo, da se ujame najlepša podoba? 

Neverjetno je, prijatelji, da ravno tisto, česar ne poveš, pove vse. (Emil Filipčič)

mogoče pa res... preveč govorim? in premalo povem? me tolaži, da nism edina. 

so ljudje z bujno domišljijo, ki si lahko predstavljajo konec sveta samo ob besedi potop, in so ljudje, ki jim pomaranča ne pomeni oranžno. ob njih pa ljudje, ki jim ustvarijo podobo oranžnega. nekaj zvedavosti in potrpežljivosti je vedno dobro imeti v žepu. pogrešam Babi, da bi ji zastavila "n" vprašanj in poslušala "n" Zgodb. tisto šolsko nadomeščanje pouka ti zleze pod kožo in imaš občutek, da so vedno nekje skriti neporavnani računi. sprašuj in poslušaj. podoba se ustvari sama.

premalo časa mi je odmerjenega, da bi vse izvedela; ker je "vedno nekaj novega". lahko pa redno čistim čopiče, imam na zalogi barve in sveže slikarsko platno za vsakega, ki bi nekaj narisal. lahko dovolim, da me prevzamejo snežne strmine, morski zrak, filmska zgodba, piščanec v arašidovi omaki in sivkino milo. ali pa z Repom stečem po listju med drevesi in sem.

ljudje smo res čudna "sorta" Živali. platno je lahko poslikano z najbolj pisanimi barvami, izpod čopiča enkratnega ustvarjalca. lahk pa čezenj prpopaš nalepko. ker si si podobo že ustvaril in ni prostora za novo. škoda, ne? 

Quote-fishing #8

"If you want something, you go get it. Period." 

                                                                                                                                             Pursuit of Happyness

Prva še ne prinese pomladi.

lepo, d si nazaj :) 

::: give-away :::

prvič je najtežje. kar ne veš, kako bi začel, s katerega konca bi "prijel bika za roge". dedek Bedenko nas je naučil: Omne principile dificilis.


če nam Starši niso uspeli vcepiti pod kožo lekcij o lepem vedenju, kako je treba biti prijazen do drugih, sprejemati drugačne kot sebi enake, te Življenje samo pripelje do zaključkov...

                                                                                         

spomnem se fotke znanca, pod katero je pisalo: Grdi se morajo lepo obnašat, lepim je vse oproščeno. kakšen dan se zazdi, da je res.
tipam in iščem krivine, kako bi povedala... prsti se še ogrevajo s hladnega pomladnega potepa med kapljami, snežinkami, kapljicami in blatom. zelena je sicer še lanska kolekcija, ampak fluorescira!

korak za korak, vedno prideš dlje od mesta, kjer si bil prej. učim se, do sedaj najljubša tršica je Mati Narava. kako postaviti zrcalo, da se bo podoba najlepše odsevala v očeh gledalca.
včasih se nasmejem sama sebi, ko me prešine, da se s Kraljestvom Živali bolje razumem kot z ljudmi. Rep me je naučil, da vedno dobiš nazaj, kar daš. tako enostavno je. zares se vse zrcali, zjutraj v ogledalu, v kozarcu vode ob Kavi, v iskrivih očeh otroka, ki ga dvigneš proti Nebu, v mirnem jezeru med gorami, ... in v Srcu.

 neštetokrat je na vrata potrkalo opozorilo, naj se vživim v tvojo kožo, naj pogledam skozi tvoje oči, da bi lažje razumela. in neštetokrat se vrata niso odprla. korak za korakom stopam bližje in se oprijemam kljuke... da bom lahko nekdaj brez obotavljanja stekla, na mah zagrabila kljuko in ... ta-da! to je tisto, kar ste naročili danes, Gospod. bo uredu?

Srce. zrcalo, ki zajame največjo podobo in naslika največji vtis/odtis/pečat.

navodila za uporabo: pozor, lomljivo.
rok uporabe: nedoločen.
drobni tisk: nikoli ne zataji.