"čisto enostavno je!", je vedno trdila. zvedavih oči sem sledila gibom njenih rok in si le stežka predstavljala, kako bi se obnašale moje roke z moko ... danes vedno mesiva skupaj.
nasmiham se spominom. nasmiham se hlebčku, ki vzhaja ob peči. nasmiham se vonju iz peči, diši skoraj kot takrat.
in kako je Babi vedla?
The power of Mind is a hard thing to handle.
tako lahko neham verjeti, da gre osel enkrat na led. ko usmeriš misli in trud v zastavljen cilj, le redko uspeš ob prvem poizkusu. držiš se Pavčkovega "vnovič, in zopet, in znova.", ker ima prav. ko prepiham misli se ustrašim, da misli o neuspehu ne prinesejo uspeha. če verjamem v okusen kruhek, bom testo med prsti gnetla s pravim občutkom, hleb bo vzhajal na toplem, pri zaprtih vratih, in peč bo ravno prav vroča. vse jasno. ampak! kako naj nekaj tako fizikalnega kot je peč primerjam z nečim tako ne-samo-fizikalnim, kot je oseba? peč lahko jaz pripravim za kruh, osebe ne gre "pripraviti na osebo"? oddahnem si, globoko vdihnem in se pomirim. vse je uredu in kot mora biti. "danes mislim samo pozitivne misli..." (DD)
Babi je nič-kolikokrat odmerila moko, sol, vodo, kvas. nič-kolikokrat je testo žvižgalo med njenimi zgubanimi rokami. in nič-kolikokrat je imel njen kruh božanski okus. po letih izkušenj je vedno bolj zaupala občutku. ko otrok preizkuša moč svojih nog za prve korake, gotovo ni prepričan , da mu bo uspelo prehoditi pot med mamo in očetom. vendar poizkusi, vnovič in zopet in znova. ko nekoga na novo spoznaš, nisi prepričan, da si spoznal sogovornika, vendar poizkusiš. in dokler nič-kolikokrat ne poizkusiš, ne moreš enostavno zaupati.
