"Life is a series of moments. All gathering together into this one."

(Tessa v filmu Now is Good)

Kdo se boji Črnega moža?

Nihče!!! In gruča otrok se zapodi na drugo stran igrišča, kjer jih Črni mož lahko ujame.

Tudi polne Lune se nihče ne boji.

Ura je pozna, pogled pa je uzrt v nočno Nebo brez oblačka. Na njem medlo svetijo zvezde, ker tako močno žari Luna…kakor Sonce sredi vročega poletnega dne. Zdi se, da si podajata vlogi, vsak nastopi v svoji izmeni. Luna se lesketa v snežnih kristalih gora, Sonce kristale topi v bisere voda, ki polnijo reke v dolini.

Oblečem flis in na vratih Rep že maha, ker se greva potepat. Altruizem, pravš? Moj korak je nepremišljen. Zanašam se na Luno, ki meče senco dreves na gozdno pot. Globoko vdihnem in moja sapa se izgubi med vejami. Strah? Danes ne.

Včeraj smiselna celota bo jutri spomin. Srce ti kdaj zamegli pogled na Svet, spet drugič se ti Svet razgrne na dlani. Oboje je uredu.

Vsakega posebej, ki steče proti Črnemu možu, je strah do kosti. In z vsako igro se stopnjuje, dokler se še zadnji otrok ne sooči z njim. Adrenalin naraste, roke se potijo, želja ubežati je neizmerna! Ampak ima Črni mož predolge prste. Igre je konec. Otroci že stikajo glave za naslednjo, preden zazvoni šolski zvonec. Vloge bodo tokrat drugačne.  

The beauty of work is in its effort.

mi je že zoprno uporabljati tuj jezik, ampak je res, da se z našim ne da vsega povedat. 

drži. kar šteje pri delu je trud.

ni Cilj tako pomemben, kot je Pot. Nejc je dobro vedel, o čem govori. 

po dnevu, kakršen je bil danes, me kar razganja od navdušenja. Telo je prijetno utrujeno, Srce polno, Duša pa prede od zadovoljstva. čudakinja ena.

mraz mi zjutraj zlepi nosnici ob prvem vdihu, pogled se ustavi na meglici ob sosednjem bregu, kamor Sonce pošlje prve pogumne žarke. mraz najbolj pritisne tik preden vzide izza hriba. Žvalcam se ne zdi nič posebnega, da je le rutini zadoščeno. se kdaj zalotiš ob poosebljanju obnašanja Kraljestva? večkrat. Ljubezen s pogoji ali brez?

ko se kravjeki ohladijo, me na sončni strani pogreje "rikverc" s prikolco (trud, pa to...), in vihtenje lopate. brez budnega nadzora Princeze pa se tko al tko nič ne zgodi. v Hotelu Žvalcam odmeri obrok, in se kljub grobim jezikom ne pusti motit. ob cukanju Zebre sedi in šteje curke, da ne bi šlo kaj v nič.

ups, poosebljam. "sam še govort ne zna!" 

ker je Otroče v Morostu zeblo, ostanem brez Tršice popoldan, vendar se načrti hitro zbistrijo. izberem Princezo, sneg, hrib in zadnje žarke. brez objektiva, samo dve fiksni leči. pardon, štiri. škripanje pod nogami, mrzla sapa, zadovoljen Rep, modra kulisa med drevesi in barve Sončnega zahoda na vrhu. ko tečem nazaj, mi ozek "špalir" delajo veje, priklonjene pod težo snega, in listje, ki je zamudilo jesen. obrnem palačinko al dve, potešim rutino v Hotelu ... 

iztegnem roke in objamem dan. hvala! 

1,000 -ka !

Ni bil namen. In nikoli ne bo.

Ostali bodo trenutki, ob njih misli in fotke, večen spomin. No, večnost je relativna, pustim to poglavju o potovanju Duš. 

"Malemu otroku, sebi --- Srca na stežaj!" 

Začetna ideja počasi pridobiva obliko, se razvija, izteguje roke proti tvojim sivim celicam (ne drznem si reči Srcu).

Vsak Trenutek, ki ga preživiš ob branju mojih besed, mi gode. 

včeraj Snežinka, danes Sončev biser.

ena taborniška. hauk!

Sam si kriv, zdej pa maš! 

mmmmmm spomin na večere, objete v poleten piš, ki ravno prav diši po svežem senu. črički, prasketanje lesa v plamenih, kulisa nad nami pa zvezdno nebo. v Raju "ma dž ta mlade" in na obisku Popotnike, ki so zavetja željni.

lahko bi izbila romantiko, ampak je nebi, provzaprov.

Life is good with food!

Pustolovščina pod tem naslovom se je začela leto nazaj, v glavnem mestu severne sosede. Ob koncih tedna, ko smo se nabrali skupaj (ali pa sva se vsaj s Cimro uskladile), smo se lahko "gurmansko izživljali". Vsak s svojega nadstropja je prinesel svojo lakoto, svojo idejo, sestavine in spretnosti. S skupnimi močmi smo potešili še tako sitnega Volka.
Rezanje krompirja na kolobarje, Cimra. Tako kot znaš ti, ne zna nihče! 
Sedim v skupni kuhinji in čakam, da se vonj kosila razdiši po vsem nadstropju - kuhano! Zalaufam v sobo po lični skodelici, naložim in uživancija se lahko začne. Vsaka v svojem kotu sobe poskuša utišat brbončice, ki kričijo od navdušenja. 
Moja Mama je bila izvrstna kuharca. Kot otrok sem bila zadolžena za splakovanje skodelic za puding, "d se nau prjeu". Njen specialiteta je bila hitrost! Če ob obiskih ni bilo česa za na mizo, je v špajzu hitro zamesila za hrustljave piškote. Najboljši so bili namočeni v grozdjev čaj, mmmmm. Pa zelenjavna juha, prekuhana in prevreta, (zihr je zihr) in omlete, namazane z domačo "češplovo" marmelado. Seznam dobrot in skrivnosti Njene kuhinje je preobsežen, da bi ga nekaj natipkanih besed zajelo. Občutkov še manj. Spomin pa je tako močan, kot da bi ji včeraj podala sladkor za kavo.
Nikoli ji nisem bila v veliko pomoč pri kuhi. Bolj jezila se je, da se za punco spodobi, da poprime za kuhinjska opravila, fantje bodo lačni prišli nazaj. Ko bi ona vedla, kako sem se ob tem jezila js! Najstniške misli so bile uporniške, se razume. Dons pa ... Babi, kako si naredila piškote tako krhke? 
Ob sobotah sem sedela na pultu od "šporgetu" in gledala takrat VikendKuharci pod prste, se grela ob vroči plošči in s prsti popucala posodo z orehovim nadevom. Priznam, mi je ušlo iz spomina. Gotovo pa ne iz zavesti. Mami ve povedat, da sem natančno opazovala njeno kuho. Kako naj bi vedela, da se bodo vloge obrnile tako zelo, da sedaj js kuham drugim. In ne ravno slabo :) Če me je Mami prosila, naj olupim krompir, natrebim solato, pogrnem mizo, sem bila prepričana, da me želi kaznovat. "Pa zkaj lih js? Nej tamau kej nrdi." 
V čem je bistvo kuhanja? Zame, v kuhanju samem, v pripravi hrane. Zadnje čase se zalotim, da se slabe volje zapodim med moko, tehtnico, maslo, jajca, čokolado in orehe, ob pogledu na naraščajoče mafine v pečici pa se na obrazu raztegne nasmeh zadovoljstva. Ja, ni nepomembno mnenje jedcev, ampak okus in obliko se lahko naslednjič izboljša. 
Brez skrbi, ne bom izdala kuharske knjige, ker bi ugotovila, da bom ostala brez kariere v željenem poklicu. Sem na strani bralcev kuharc, in interpretacija ne uspe vedno.

Danes sem si zaželela vonja po cimetu in okusa jabolk - pita. 

Glasba, Maestro!

Kakšen dan se ti melodija prikrade v misli že navsezgodaj zjutraj, ko se valjaš pod odejo in se ne želiš soočit z mrzlo sobo, v kateri spiš. Večina ljudi bi rekla, da si poje pod tušem. No ja, mogoče tudi.
Ni ga čez navdušenje nad "novo plato". Nestrpno čakaš novo izdajo cd-ja priljubljenega izvajalca, hitiš ponj v trgovino ali pa stisneš "download". Sledi  "replay" in povsem nova lestvica priljubljenih pesmi. Vse na glavo, narobe svet...
Navdušeno iščem vedno nove glasove... Oči in ušesa si želijo izvedbe v živo. Imela sem srečo, da so oči in ušesa že marsikoga predstavile stricu Srcu in nečaku Spomin, vtisnile glasbo nekam globoko v moj bit. 
Včasih sem še vztrajala, da bi morda sama podajala glasbo na nek način, pa se je izšlo tako, da se bolje počutim na strani občinstva. Pravzaprav, neizmerno uživam. Mojca je tista, ki največkrat skupaj z mano spremlja novosti. Ko se mudi, še posebej naglas! 
Tako enostavno je, se poistovetiti z glasbenikom in njegovo zgodbo... Ko si srečen, vesel, navdušen, poln energije, veš zelo dobro, katera pesem ti bo dala vzgon pod krila in skupaj s tabo poletela. 
In ko misli posivijo, zunaj dežuje in ti nekdo z obraza sklati nasmešek, poiščeš pesem, ki bo preštela solze na tvojem licu in te pokrila z odejo izpovedanih čustev. 
Spomin in asociacije ... Dogodek je še toliko bolj poseben, če ga povežeš s pesmijo. Prva, ki mi pade na pamet, se je zgodila pred kratkim. Ne da bi vedeli, da nas zjutraj pričaka sneg, smo trapali v koči ob Ubongu. Ne, ne bomo se postarali. Pa tiste pesmi, ki jih z družbo po prekrokani noči poješ v jutro, na poti domov; ko se zbudiš, pesem še kar odzvanja v ušesih! In je pesem, ki jo ob čudovitem vremenu vedno slišim...
Sediva, na tleh tvoje sobe, v tesnem objemu ti na uho pojem najino pesem. Znova in znova. 

How about a lovely cup of tea?

Čist sveže!

Nova prevleka za odejo. Rabm? Ne, ampak je hooda. Zelena, da me lahko vsak večer objame Narava ...

 Kdaj se zdim sama sebi trapasta? Ko se me drži nasmeh ob ideji, da skočim v posteljo in se potopim pod odejo, z novo svežo dišečo prevleko. In ni naključje, da zunaj dežuje (zjutraj zihr ne želim vstat...) ter da se vzorec nove sveže dišeče prevleke ujema s kapljami dežja...

Miren spanec. 

Gužva

And I like it.
Več kot se dogaja, bolj mi je fajn :)
Ko te ravno sredi dela predrami sms s povabilom na kostanj, se asociacijske povezave vzpostavijo s svetlobno hitrostjo in že se teleportiram k ognju, z vročim kostanjem v roki. Še prej vrnem sms, da potrdim udeležbo, pohitim z delom, poiščem še neki za oblečt in Mojca me dostavi na "kraj zločina". Ta vonj...
Pa dejta, no, kdo je bl otročji? "Js!" Ogenj slabo gori, kostanj ni dobr pečen, zebe me ... Ah, gornjavci. Dodaš polen al pa dva, pridno mešaš in rezultat je vroč, sladek kostanj, ki se kar stopi v ustih.
To je vse iz ljubezni.
Med tem se naredi plan za naslednji dan - nasmeh zagotovljen :)
Na Notranjskem je na nas posijalo nekaj žarkov sonca, zvečer v dvorani pa se je glasbeno navdušenje napolnilo do roba. Popjazzijada - priporočam! Res bo dren, na nočni omarci...
In, kako je po 25ih letih? Lepo. Razn, če ne.

Zgodilo se je ...

In tokrat ni bila moja krivda. Šef nas je zbobnal skup, beseda je dala besedo in »Modrooka Avantura« se je lahko začela.

Pod FotogeničnimHribom na konjče sije popoldansko sonce, ko zbiramo misli v eno točko in pilimo plane. Vsak vzame svojega in v hrib. Lahko že takoj povem, da o navdušenju nima smisla zgubljat besed.

Po prvih ovinkih Šef privleče svojo kamero in da idejo še Namahanki, da bo lahko ves čas težila Muzičarju. Lexi in NajboljšaSodelavka nimata pripomb, se pridno smehljata :)

Zadnji žarki »Bohinjskega sonca« božajo hribe ter jemljejo dih. Predvsem konjem, ki so mal prehitel z zimsko kolekcijo. Preden mi NajboljšaSodelovka uspe povedat, da nekje nekdo kuri, izza ovinka pridirjata Škrat1 in Škrat2. »Dej me gor! Veš kok se v hiši kadi, je mami že zaukurla!«

Hvala, Brez-K, za topel stan in dostavo živeža :)

Parkiramo, nafutramo, zbrišemo, pristavmo kuhanca in pripravmo večerjo. Otroče spat, sledi kulturni program. »Ampak pr Activity-ju je treba bit aktiven.« Muzičar je prevzel program v svoje kravžle in vestno delil kazenske karte, Lexi še kar išče svoj nos ob modri 1. Zgovarjali smo se, da ni osebno, ampak mu nihče ni ostal dolžan. Škrat3 s kulturnim programom ni bil najbolj zadovoln, zato Šef prevzame situacijo, ostali pobegnemo prevert  konjče in gledat zvezde. Naključja ne obstajajo. TaVelka se je zapletla in (meni še vedno nedojemljivo) mirno obležala na tleh, počakala, da sva ji z Muzičarjem uspela pomagat. Občudovanja vredno.

»Bote res zunej spal? Pa sej gor je še frej.«

V stogu nas počakajo bale, bolj ali manj pravilnih oblik. Koordinate določene, položaj izbran, Žogca naredi še zadnji glava-noga obhod, nato pa Muzičar moderira zgodbo. Pikčast Poni je šel na NZ ...

Na vzhodu žari nebo, mi pa še kar v objemu sna. Kako že? Prvi rezget, prvi preteg… zadnja borba za sproščenost med spanjem. Gremo! Konči se nastavlajo jutranjim borcem skozi oblake, da posušijo roso na svojem kožuhu, iz kuhne pridiši prva runda. Šef razdeli naloge, kmal že sopihamo v toplem jutru »novim dogodivščinam naproti«.

Kič.

Kič.

Kič.

Tof napove, da bodo vse lepo pospravli. Mimo proge na levo gor in po gozdu do dira po travnati poti.  Postanek za študente in veverce. Mimogrede, fotošooting je bil temeljit.

Če nam prej mati Narava ni vzela sape, je Z-Razglednik poskrbel za petje Srca. Sonce, hribi, v dolini Jezero in nad njim meglice, ob cesti nanizane koče, vonj po zemlji in zadovolne glave, naslonjene na stog.

A dons pa v postlo spat? Ah… 

I see your true colors!

"Zima gre not!"

Seveda, jesen. 

Lene meglice se valijo po dolini in čakajo vetrič da jih ponese nazaj med oblake... V gorah pa že od sončnega vzhoda pogled seže v nebo brez oblačka. Teta Zavist je pridrvela mimo ... 

Ko v dolini "zmanjka mleka", se pokažejo prvi jesenski odtenki...pa čeprav brez kostanja. Sonce ima božajočo temperaturo, veter pa svež vonj..."Ne smemo preveč vohat, da ne zmanjka vonja." 

Sej je logično, ne? 

Ovinkasta cesta, na njej se v soncu igrajo zlati listi dreves, ki delajo špalir ob jezeru ... 

In v vzratnem ogledalu odsev nasmeha, ki traja ... State of mind :) 

I Believe ...

Spodobi se in pravično je, da si človek vsake toliko vzame čas zase. Za teto Dušo, strica Srce in ata Zdravje. Mama Sreča pride sama.
Pa nikar si ne vzem časa za prevelike analize občutkov in dogodkov, za dlakocepstvo in "lov na pike". Jemlje energijo in ne obrodi sadov.

Trde droge

Vem, ni legalno. In da je moj duh športen. Pa mami prav, d ne smem.
Ampak priznam --- zabredla sm. Globoko. Globoko v Raj.

7:00

 Prve jutranje meglice, ki se dvigajo nad dolino in prvi sončni žarki, ki obsijejo Studor. Zadišalo je po jeseni, barve so postale mehkejše, svetloba nežnejša.

"Noro!"

Kondicijski treningi v nalivu in višinske priprave, kava v "The Boss" šalci, frendi in njihov pristop, veslanje s teto Luno, nepozabni skupni večeri, mlečna cesta in črni mački na dekci, puljenje podkvic in prbijanje na terenu, pohajne in bojkot Emi, kulise in razgledi, ki so isti/enaki odkar pomnim, pa vedno znova jemlejo dih, z drugega zornega kota....

V pričakovanju 1. septembra! Urša, že maš karto? 

Marlenka

Rt gre v Lublano, po nove Hlače. Za mizo se zdi, da Hlačam ni prov, da gre Rt po svoje. Včasih malce zagreni, čez neki dni pa te nasmejijo vsi sladki trenutki, ki smo jih delili. 
"A je komu kej hudga? Noro!" :) In sledi nasmeh za nasmehom. Kot pandemija zajame obraze s podočnjaki, ki v mislih že odštevajo ure do budilke... 

0:07, Misija `Jezero`
- Lokacija: Fužnarc
- Operaterji: Namahanka
- Asistenca: / 
- Tehnične podrobnosti: Manj je več!
- Opombe: Ti sam pejt.
- Strnjeno poročilo: Voda topla. Check. 
                              Zvezde in njih odsev. Check.    
                              Nikjer nikogar. Check. 
                              Neopisljivi občutki. Check. 

                                                                                                  Mission accomplished. 
                              

Veš?

Vsak dan ti je podarjen.

Ni pošteno, če ga ne izkoristiš do zadnjega trenutka. 

"Na okno tok-tok..."

Tako zelo ga že prčakujem, da ob prvem trku kapljic na sprednjo šipo kar ustavim avto, ugasnem motor, in ostrim čute. Diham mirno, globoko, počasi. Pod nos pride vonj po prašnem asfaltu, in kmal za tem po deževnikih. Koliko jih je, ki se zavedajo pomena pitne vode? Greš v trgovino in kupš. Podtalnica? Deževnica? Kaj je to? 

Modro Zlato. 

Embaliranje. Ali drugače, ustvarjanje odpadkov. Recikliranje? Zadnji modni hit! Sicer Slovencelni mal zaostajamo, dogaja se pa. Eh, Mohoričevega cinizma in kritiziranja sm se nalezla. Njegova vztrajnost je le pustila posledice. Kakorkoli že, bi lahko ljudstvo navadl na refill? Včeraj misliš na to, kaj jutri kupiš in vzameš embalažo s sabo... A? 

I feel happy. 

Narobe svet

Kresna *

Nazaj k naravi.
Uživamo v čisti naravi.
Ohranimo naravo čisto.
Bolj naravno je bolj zdravo.
Gibajte se na svežem zraku.
V osrčju neokrnjene narave.


Pa koga vi hecate?

Je še kej krompirja?

Prvi jutranji koraki v senci, ker doline še ni zajelo sonce. Prvi rezget, prvi grižljaji, prvi Štefov preteg in dobrikanje za zajtrk. Povsod diši po svežem senu, so ga danes "v brane zdval".

Tamale pogrešata teto, pa sta plezale po drugem kandidatu s crew majco. Za kosilo pa krompir, predvsem slan. 

Lublančanka fura nov stil, obrnjene tablce na avtu, zadnji modni hit!

Jutri zvoni budilka zgodaj zjutraj, moje srce pa daleč od mirnega. Dan se zdi neizkoriščen, če gole kože ne objame jezerska voda. Upam, da ma teta Luna tud jutri čas... 

Kulisa pred mojimi očmi se skoraj da ni spremenila že 2o let, pa kljub temu tiščim v te konce. Tako zelo, da me sploh ne tišči nazaj. 

Ko zapeljem na dvorišče, pozdravim sosede, in prisluhnem šepetajočemu opravljanju, ko obrnem hrbet. Jih je treba met rad! 

šparej!

Ko glavobol popusti, dobim občutek, da lahko poletim! In sem, nazaj v raj :) 

Hvaležna, da lahko hodim s svojim tempom, brez skrbi pogledam proti svetlobi, poslušam glasbo, da imajo roke moč zategniti usnje, in noge objeti trup. Zelo vesela :) 

Lublančanka se je šla zvečer umit kar v jezero, prijetne temperature. Pravjo, da morajo žabe redno močit svojo kožo, da se ne izsuši. Ampak so to le govorice. Tako kot tiste, da na gorenjskem "škrtarjo na vsakem voglu". Mal se hecajo...

Če že, so skromni z besedami. No ja, črkami  besedah. Da hitrejš poveš, kaj mislš, an.  In smo se smejal ... 

Stela

Ne da mi miru.
Sestavimo skupino za dve uri, dva para in punca iz Amsterdama. Dodelimo prevozno sredstvo in iha-iha-ihaha. Ura pravšnja za pašo muh in brenclov, ritanje je del potepa. Prvi led in nesproščenost prebita, glavni vzpon za nami. Me prešine --- naj jim povem, da se vidi Triglav, da imamo srečo, ker ga ne pokriva bel debel oblak?
Za malega črnuha se zdijo krvosesi neznosni, odloči se za blatno kopel. Ugibam, kako je Lisi uspelo pravi čas iz sedla in osvoboditi noge. Stela? Panika? Mirno obleži na hrbtu. Razjaham in hitim odpet, jo prevalit na bok, da bi lahko vstala. S Klarkom "One. Two. Three!" in punca že smuka travne bilke. 
Fotka? Erased by uncle Adrenalin. Moj "ram" dopušča še neki spomina. 

Bee

Tud ljudje smo tista vrsta živali, socialna. Po rojstvu se navežemo na mati, družino, prijatelje, in druge vrste našega planeta. Postaneš odvisen in hkrati nepogrešljiva družba. 


Opaziš sestro, ki mlajšega brata skrbno pospremi na stranišče; opaziš psico, ki čuva mladiča v novem okolju; opaziš nove prijatelje, ki nesebično podajajo znanje neizkušenim; opaziš starejši par, ki se z roko v roko sprehodi mimo, pa si rečeš:

"Js tud!"



In čebele. Večkrat na dan me pelje pot mimo brenčanja in dišečega peloda. Ko jih obsijejo prvi žarki sonca, se razporedijo na končnice in določijo koordinate za vzlet. Vajo ponavljajo, dokler se sonce ne skrije za gorami. Organizirana družba, kjer vsaka čebela opravlja svoje delo, hkrati vse opravljajo delo posamezne, kranjske sivke. 
Nesebičnost? Nagon? Dobra programska oprema? Cimra bi pomislila na altruizem. 

Zavedam se sveta okrog sebe, potrebe po družbi in odvisnosti od bližnjih. 

Para- Para- Paradise

Veš, tisti skriti kot, na koncu ovinkaste poti...


Vsak ima svojega. Morda zaradi prvega nepozabnega poljuba, morda ti je na tem mestu stara mama povedala neverjetno zgodbo, morda si tam grdo padel s kolesom, morda pa je kraj le poseben, na svoj poseben način; tebi zaigra srce ob misli nanj. In večkrat, kot si tam, bolj ti je všeč. Mene je mal stisnlo, ker me nekaj mescev ni blo "na obisk". Zato zdaj uživam bolj polno! Je že res --- "You don`t know, what you`ve got `till it`s gone." Vsak dan bolj...


Brez slike. Prid pogledat!

Sonce --- dvakrat!

Pa naj bo zgodaj zjutraj, prvi žarki, al pa zvečer, ko se žareča kugla potopi za gorami. "Nekega jutra, ko se zdani..." Vstanem zgodaj in s Princezo pobegneva na Javoršco lovit vzhod --- popotnica za krasen dan :) Odsanjam, kako bi ustavla čs...

Ampak potem bi ostalo le jutro, brez žgočega poletnega sonca in brez nežnega večernega igranja visokih trav, žuželk in zahajajočega sonca. 

Sam ne pozabt, d sonce ne sije le na nebu. 

Vroče?

Neznosna poletna vročina, brez sapice vetra. Ob pogledu v oblačno nebo me prešine hladna misel o dežnih kapljah, ki ohladijo pregreto glavo. Zaslišim grmenje in preračunam, kako hitro nas bo dosegel dež, da zaprem okna. Sebe pa prestavim na sredino travnika in čakam... 

Muc, a tebe ni nč stlah?

Mačji mladiči in njihova prikupnost, igrivost... kdo se jim lahko upre? Ko pokličem mamo, prihiti pogledat, če sem ji prinesla mleko. Ker ni sveže, me pogleda z mislimi: "Drugič naj bo svež, s še malo pene, prosim." Pokliče še male pretepače, da bi se najedli. So že tako veliki, da ena miška na dan ne nasiti vseh.