pri-orities

 "so I guess this could be called Evolution, no?"

you have those hundred phone calls in a day, hundred rings related to daily routine occasions, hundred messages on hundred different applications. and you have that ONE call or ONE message.

the Beauty of Life keeps opening up to me. i have read a few times already - it is the grateful people who are happy, and not the other way around (first happy, then grateful). i cant recall being taught to express gratitude to siblings or relatives, friends or classmates literally. but i do recall growing up in a modest environment, where one creates a lot with his own hands, appreciates it and hopes for others to see the value of the effort as well. quite basic, no? even a baby is happy to show his mommy how he can use the toilet instead of a diaper, a daughter will bake daddys favourite cookies, wait for his first bite and hope for a smile; a student will shout of joy to tell the parents what a great mark he got on his project, the man will whisper to his dad he proposed to a beautiful girl to marry him and this girl wont be able to wait for 3 months to tell her best friend that they are expecting a baby. and then this baby ... so another round of Life begins ... we are not "discovering warm watter", we are just another generation of settlers! explains as well how our focus changes with age. as Relationships are the most important thing in my Life, i should choose very carefully who i get involved with. am i the one that gets to choose? as soon as i get the scent of control under my nose, i get the slap on my face as a gentle reminder "hey, just so you know, you dont get to control things around here, ok?!"
  i could admit, Life is laughing at me.
so be it. i still get to choose, though, how to spare my Time. when you think you got smart in organizing, you can always get wiser. as we cant tell which our last breath will be, the Time given should be spent well.
  did i like a pair of working hands since i was little? did i like dedicated people? did i appreciate the feeling of a tired body in the evening which will tell me i did something today? was i aware of the fact my dog can "read" my mood? indeed, the Beauty is in the proces. how one slowly gets to know all the small things Life has figured out about us... well, not all. my grandma would tell me "one gets to learn all Life, but yet dies as a dummy".
i am grateful for another discovery. how priorities in Life change, to help me focus on the basic, realy important needs.

MAI DOST !!!

po-trpeti

ne pozabim Žabici, kako nas je mirila med poukom. nikoli z visokim tonom, različne gestikulacije so imele vedno močnejši učinek, kadar so nam besede uhajale izpod nadzora in so nam jeziki razum prehitevali. še kdaj bi šla k njej v klop sedet ...
kako pa se naučiš zadržati misel? na zaslonih v filmu/seriji pravijo "Hold your thought!". lažje bi bilo imeti misli v vreči (morda v culi na rami? :) ), jo odpreti in ujeti misli, ki bi silile na plano. naše "male sive celice" jih snujejo na stotine in te proizvodnje ne gre kar tako motiti! pa vendar, ne živim na samotnem otoku, moji sogovorniki so bolj zgovorni kot Wilson v Brodolomu. pa še - ne govorimo vedno istega jezika. 

trpéti -ím nedov., tudi tŕpel; trpljèn (ẹ́ í) 

1. 1. čutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje: bolnik trpi; zaradi poškodbe trpi že več let; potrpežljivo, vdano trpeti / trpeti zaradi občutka manjvrednosti, zapuščenosti; ob spominu nanj je zelo trpela; trpeti po nedolžnem / duševno, telesno trpeti / preh. trpeti bolečine
2. 2. preh. biti deležen kakega negativnega, neugodnega telesnega, gmotnega stanja: trpeti lakoto, pomanjkanje, revščino
3. 3. biti deležen neugodnega družbenega položaja: trpeti pod tujo oblastjo; stoletja so trpeli v suženjstvu
   // biti deležen česa negativnega, neugodnega sploh: trpeti izgubo, škodo; trpeti krivico; dolgo je trpela zasmehovanje / star. stroške trpi lastnik sam plača, poravna

zadržati misel, kadar ta visi na konici jezika in vrešči, da se bo ravnokar zavihtela proti sogovorniku, je "trpljenje". in kadar se misel izmuzne potrditvi, da sme zbežati proti ušesom sogovornika, je lahko prepozno. podobno kot zamujena priložnost, se tudi izgovorjena beseda "ne vrne nobena". pa smo spet tam - male sive celice sprejmejo, predelajo in ustvarijo vtis/odtis/pečat. eden čarov pogovora je tudi ta, da lahko svoje izrečene misli razlagamo in utemeljujemo v nedogled. če le imamo sogovornika. 
ni vedno lahko, držati jezik za zobmi, ko ti nešteto svežih misli skače po glavi in kriči Zdaj! Zdaj! Zdaj!

kar lepo v vrsto, ena po ena ... 

*Pain

"čisto enostavno je!", je vedno trdila. zvedavih oči sem sledila gibom njenih rok in si le stežka predstavljala, kako bi se obnašale moje roke z moko ... danes vedno mesiva skupaj. 
 nasmiham se spominom. nasmiham se hlebčku, ki vzhaja ob peči. nasmiham se vonju iz peči, diši skoraj kot takrat.
 in kako je Babi vedla? 

The power of Mind is a hard thing to handle. 

tako lahko neham verjeti, da gre osel enkrat na led. ko usmeriš misli in trud v zastavljen cilj, le redko uspeš ob prvem poizkusu. držiš se Pavčkovega "vnovič, in zopet, in znova.", ker ima prav. ko prepiham misli se ustrašim, da misli o neuspehu ne prinesejo uspeha. če verjamem v okusen kruhek, bom testo med prsti gnetla s pravim občutkom, hleb bo vzhajal na toplem, pri zaprtih vratih, in peč bo ravno prav vroča. vse jasno. ampak! kako naj nekaj tako fizikalnega kot je peč primerjam z nečim tako ne-samo-fizikalnim, kot je oseba? peč lahko jaz pripravim za kruh, osebe ne gre "pripraviti na osebo"?  oddahnem si, globoko vdihnem in se pomirim. vse je uredu in kot mora biti. "danes mislim samo pozitivne misli..." (DD)
  Babi je nič-kolikokrat odmerila moko, sol, vodo, kvas. nič-kolikokrat je testo žvižgalo med njenimi zgubanimi rokami. in nič-kolikokrat je imel njen kruh božanski okus. po letih izkušenj je vedno bolj zaupala občutku. ko otrok preizkuša moč svojih nog za prve korake, gotovo ni prepričan , da mu bo uspelo prehoditi pot med mamo in očetom. vendar poizkusi, vnovič in zopet in znova. ko nekoga na novo spoznaš, nisi prepričan, da si spoznal sogovornika, vendar poizkusiš. in dokler nič-kolikokrat ne poizkusiš, ne moreš enostavno zaupati. 

Quote-fishin #31

Odpri raje Srce namesto oči. Že MaliPrinc ve, da je bistvo očem skrito.