Lene meglice se valijo po dolini in čakajo vetrič da jih ponese nazaj med oblake... V gorah pa že od sončnega vzhoda pogled seže v nebo brez oblačka. Teta Zavist je pridrvela mimo ...
Ko v dolini "zmanjka mleka", se pokažejo prvi jesenski odtenki...pa čeprav brez kostanja. Sonce ima božajočo temperaturo, veter pa svež vonj..."Ne smemo preveč vohat, da ne zmanjka vonja."
Sej je logično, ne?
Ovinkasta cesta, na njej se v soncu igrajo zlati listi dreves, ki delajo špalir ob jezeru ...
In v vzratnem ogledalu odsev nasmeha, ki traja ... State of mind :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar