"Bo že!" se najde kdo, ki tako zelo nerad sliši kaj takega, meni pa se zjasni še tako zapleten dan. takoj je lažje. kot da bi odložila poln koš drv, ki jih že teden dni nosim na ožuljenih ramenih. kot da bi pocukala Prijatelja za rokav in mu s pogledom v oči povedala vse. včasih povem čisto naravnost, takole z besedami pa si privoščim ovinke... ker si jih lahko.
negovanje spletenih vezi med nami je kot obrezovanje drevesa, je puljenje plevela in pometanje dvorišča. če se lotiš loščenja srebrnine, obriši prah še s slike Prijatelja in ga povabi na sveže pečene piškote. ker te nič ne stane in dobiš vse, kar je v Življenju zares pomembno. na mizo daj najlepše pogrinjke in skuhaj najboljšo kavo. postavi se k oknu, kukaj na dvorišče in čakaj, stopnjuj pričakovanje... do trenutka, ko si sežeta v dlan, se objameta. takrat pa te lahko razžene, po mili volji!
niti se zavedno ne trudim, ampak doživljam, kolikor se da. veliko globoko diham in iztegujem roke, da mi kaj ne uide. pri 18ih sem bila prepričana, da zares delam najboljše stvari; živela za trenutek in sanjalo se mi ni, da lahko "najboljše" dobi nove razsežnosti. zdi se, da tistega NAJboljšega še nisem vdihnila in objela. z nasmehom na obrazu se sprehodim po Mestu na prvi pomladni dan in na srkam ideje Košutnikove. srkam vase in se smejem. ko že misliš, da je bilo noro, je lahko še bolj noro?
stopnjuje se, stopnjuje. in napetost narašča. pričakovanje duševno stanje, v katerem se kdo, kaj pričakuje: pričakovanje se
stopnjuje; njen obraz je izražal pričakovanje; biti poln pričakovanja;
napeto, nemirno, veselo pričakovanje; trenutki pričakovanja / v
pričakovanju je čas hitro tekel; živeti v pričakovanju . ljub občutek ... dihati nekje vmes, med vprašanjem in odgovorom; zaupati. večkrat si povedat, da bo vse uredu. navsezadnje, teptamo Zemljo že ulala let, mati Narava pa ostaja za vedno naša najpametnejša učiteljica. še Hribar je reku: "Ko pogledam na iPad, ne razumem. Pogledam drevo pa mi je vse jasno."
danes pristopi k meni Babi in mi pove zgodbo o popotniku, ki zaide na pokopališče. ustavi se ob nagrobnem kamnu, kjer piše "živel 7 let, 5 mesecev, 3 tedne in 1 dan." tudi na sosednjem kamnu razbere, da je pokopani živel le nekaj let. prešine ga, da gre za grobove otrok, mladih ljudi. ker naj se Človek nikoli ne neha čuditi, ga Pot pripelje v bližnjo vas. tu povpraša vaščana o pokopališču, in izve, da ljudje v tej vasi ob rojstvu dobijo knjižice, v katere vpisujejo doživete trenutke; prvo Ljubezen, poklon rože, recital ob materinskem dnevu, nepozabne randije in potepe, odštekane dni študentskih let, poročni dan, rojstvo otrok/vnukov ... tako se v letih Življenja seštevajo Trenutki, ko si zares živel, in se vgravirajo v nagrobni kamen.
kaj je Babi nagovorilo, da mi je povedala to zgodbo, ve le ona. js vem, da ni naključje, in stopnjujem pričakovanje... za vse Trenutke, ki jih bom še lahko vdihnila in objela.
