Naše besedne igre presegajo meje in nas vedno znova spravljajo v smeh.
"Ti, men je mal nerodn, k se mamo tko fajn."
spet pričakovanje...smo ga krepko stopnjevali vse do zadnjih prstov na strunah, zadnjega vpiha v piščal, zadnjega žvižga in glasu ob prasketajočem ognju. nato so se občutki zlili z zvenom v ušesih in vtisom v spomin. Lpu j blu.
ko zjutraj prihiti NajboljšaSodelavka in z nasmehom do ušes pozdravi jutro, me prešine, da ne more bit drugače. vsak posebej in vsi skupaj. se zazdi, da je samoumevno...
pa ni. vsak od nas se trudi, da nam uspe. vsem nam je pomembno, da celota drži skupaj in da se Energija pridno pretaka. izraz vzajemno ni najbolj simpatičen zaradi vsiljene asociacije, ampak zadane bistvo. ja, Ljubezen premaga vse. ko gledam svoje natipkane besede, še bolj verjamem. ne glede na stroge besede, močan glas in oster pogled, "lepa beseda vedno lepo mesto najde".
sediva ob Jezeru in se čudiva nočni kulisi nad nama. "nič manj navdušujoča ni od leta poprej, " pravi Popotnik, "ti pa še vedno vzdihuješ." tiho strmiva v nebo, dokler ne prizna, da mi zavida.
jutra dobivajo podobo poznega letnega časa in meglice nad dolino spominjajo na Duše, ki še vztrajajo z nami. če sem bila prepričana, da višje od doživetega ne gre, sem hkrati potrdila, da navzgor ni omejitev. "the sky is the limit." ni merila, niti pravila. kdaj pomaga "bo že!", drugič pa škrtanje z zobmi in stiskanje pesti.
sediva ob ognju, in že ob sami ideji se mi na obrazu izriše nasmešek. "veš za koga se mi zdi, d je bil dons z nami?"
ne čutim se sposobne napisati hvalnice doživetemu, lahko le položim občutke v besede in navijam za trajno uporabo. in poskrbim, da Duško še stopa z nami v korak.
lepo je, še lepše bo in najlepše nas še čaka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar