sreda, 18. februar 2015

:-: paixão :-:

Življenje. Jaz, ti, in mnogo drugih ljudi.

v kotičku ustnic nasmešek, v Srcu topot in pod prsmi tesnoba.  zdi se, da bo ura odmerila jutro preden se vse umiri...
ko te kot otroka vprašajo "Kaj boš pa ti, ko boš velik?", odločno razložiš, kako boš plezal skozi okna reševati ljudi v požaru, kako boš šivala najlepše obleke Barbiki in Kenu, kako boš vozil traktor na svoji veliki kmetiji, kako boš učila otroke matematiko, plesala divji tango ali pa gradil hiše.

IMPOSSIBLE IS NOTHING. 

ko se z leti bližaš svetu velikih in odraslih, se otroške Sanje zares ne spremenijo. še vedno si želiš tistega/nečesa, kar bi vodilo Pot tvojega življenja. kot kruhove drobtinice počasi zbiraš Pogum za tvoj BigBang! skrbno načrtuješ vsak najmanjši korak, ki te pripelje bližje željenemu, zadanemu cilju. ker v idejo verjameš, vanjo vložiš ves trud, vso energijo in moč. "Vse za dosežen cilj!", so kričali! ko te prevzame, ne slišiš šuma Razuma prijateljev, staršev, sodelavcev, znancev - da malo odloži breme, da kdaj zavrni kakšno prošnjo, da se kdaj ustavi in zadihaj, da si vzemi čas zase... ne slišiš. ker kriči v tebi želja po tvojem VelikemPoku. zdaj bo, zdaj bo. samo še malo dodelam. z žarom v očeh bediš dolgo v noč, piliš vsako malenkost v podrobnosti, študiraš zapiske in skice, dokler ti utrujen obraz ne zaspi na trdi blazini.
 
Zgodb je skoraj toliko kolikor je nas. tvoja se piše, dedkova je zapisana v Knjigi ali vsaj v tvojem Srcu, pisateljevo hvalijo po vsem svetu, tisto znanstvenikovo pa vsi kujejo v zvezde. in še več jih je! v samem bistvu vsake pa strast / passion / la passion / paixão . kot neizčrpen vir energije žene pogonske motorje našega Življenja. kot mali deček iz sosedove ulice sestaviš raketo, skrbno načrtuješ smer njenega vzleta, čas od prižiga vžigalne vrvice do izstrelitve in pot njenega poleta. postaviš jo na stojalo, usmeriš proti nebu, prižgeš vrvico in tečeš v nasprotno smer. s prsti zatisneš ušesa, zapreš oči in počepneš. čakaš.
  
 pričakovanje je velika reč. dlje kot se razvija, večja postaja. v mislih se vzpostavijo številne asociacijske povezave vseh možnih izidov in kombinacij - če raketa sploh ne vzleti, bom moral preveriti vrvico. če vzleti in se takoj prične vračati k tlom, je morda pretežka, da bi poletela. če se ob pristanku na tleh poškoduje, bo potrebno izdelati trdnejše ohišje. če ... kako je s Čebelo? če nebi imela če-, bi čebela bila -bela. in če poleti raketa daleč v nebo, pristane na novem planetu, odkrije na njem Življenje, ki nam na planetu Zemlja ni poznano. v nekaj trenutkih množice kričijo o revolucionarnem odkritju ... če.
  
 kot deček z zatisnjenimi ušesi in zaprtimi očmi čepim in pričakujem. kot deček preučim možnosti neuspeha, kot deček se potiho hihitam ob misli na uspešen polet, kot deček jočem ob pogledu na polomljeno krilce, stečem k raketi, obrišem z nje prah in jo v naročju odnesem v dedkovo delavnico, kjer me je počakal material za večja, močnejša krilca. 

   ker verjameš. ker imaš v sebi gorečo željo. ker se strastno zagrizeš v na videz še tako nerešljiv problem. ker zares nikoli ne obupaš. ker te veliko pričakovanje lahko veliko razočara.

ker Srce bije, tudi če zadržiš sapo.



Ni komentarjev: