1 na 1

čas. pa naj bo, če so nam ga odmerili. pa naj bo, če si je Duša izbrala šape s črnimi kremplji in košat Rep. če bi dovolila, bi ji položila glavo na trebuh, ko leži na travi, in lovila njen ritem dihanja. če bi dovolila, bi jo objela pod vratom, z drugo roko pod repom, dvignila in odnesla preko struge deroče vode. če bi dovolila… tako pa kot pogumen otrok, ki prvič pelje kolo brez pomožnih koles, vztraja, da lahko sama pripelje do zadnjega drevesa v ulici. čeprav živec kdaj uščipne, sama skoči v avto. čeprav bi se lahko pocrkljala, se umakne kot najstnik, kadar ga mama poljubi na čelo v družbi njegovih prijateljev. tukaj in zdaj me Rep vedno znova opominja na čare brezpogojne Ljubezni. dlje kot 11 let njenega življenja sem poslušala pripombe o smotrnosti najinih potepov – morda imaš bolj pomembno delo, morda je kaj drugega, bolj smiselnega za opravit… v moji glavi pa drugega smisla kot 1 na 1 med šumečimi listi in pisanimi krošnjami ni bilo najti. kot za vsako drugo izkušnjo v življenju, velja tudi za Rep – ne zaveš se, kaj lahko zamujaš, dokler ne izkusiš.

kakor smo si različni ljudje, vsaj tako so si med seboj različni Kralji Živali. najina Pot ima isto smer odkar je kot zadnji mladič v leglu in kot Princeza v mojih očeh skrivala rep med noge. danes dvigne glavo na drugimi ob prvem stiku in odločno pomaha z repom. navdihuje me, kako zelo živa je. kako zelo se ji iskrijo oči, ko pridržim ovratnico pred smrčkom. kako zelo močno zasadi kremplje v mojo dlan, ko mi poda šapo. kako zelo odločno tišči glavo v posodo, dokler ne izgine sled za zadnjo kapljo mleka. kako zelo hiti goltati nekaj smrdljivega, ko jo kličem sredi travnika. kako zelo moja je … ko jaz potisnem nos v njeno dlako in globoko vdihnem.

tukaj in zdaj.