Tud ljudje smo tista vrsta živali, socialna. Po rojstvu se navežemo na mati, družino, prijatelje, in druge vrste našega planeta. Postaneš odvisen in hkrati nepogrešljiva družba.
Opaziš sestro, ki mlajšega brata skrbno pospremi na stranišče; opaziš psico, ki čuva mladiča v novem okolju; opaziš nove prijatelje, ki nesebično podajajo znanje neizkušenim; opaziš starejši par, ki se z roko v roko sprehodi mimo, pa si rečeš:"Js tud!"
In čebele. Večkrat na dan me pelje pot mimo brenčanja in dišečega peloda. Ko jih obsijejo prvi žarki sonca, se razporedijo na končnice in določijo koordinate za vzlet. Vajo ponavljajo, dokler se sonce ne skrije za gorami. Organizirana družba, kjer vsaka čebela opravlja svoje delo, hkrati vse opravljajo delo posamezne, kranjske sivke.
Nesebičnost? Nagon? Dobra programska oprema? Cimra bi pomislila na altruizem.
Zavedam se sveta okrog sebe, potrebe po družbi in odvisnosti od bližnjih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar