mi je že zoprno uporabljati tuj jezik, ampak je res, da se z našim ne da vsega povedat.
drži. kar šteje pri delu je trud.
ni Cilj tako pomemben, kot je Pot. Nejc je dobro vedel, o čem govori.
po dnevu, kakršen je bil danes, me kar razganja od navdušenja. Telo je prijetno utrujeno, Srce polno, Duša pa prede od zadovoljstva. čudakinja ena.
mraz mi zjutraj zlepi nosnici ob prvem vdihu, pogled se ustavi na meglici ob sosednjem bregu, kamor Sonce pošlje prve pogumne žarke. mraz najbolj pritisne tik preden vzide izza hriba. Žvalcam se ne zdi nič posebnega, da je le rutini zadoščeno. se kdaj zalotiš ob poosebljanju obnašanja Kraljestva? večkrat. Ljubezen s pogoji ali brez?
ko se kravjeki ohladijo, me na sončni strani pogreje "rikverc" s prikolco (trud, pa to...), in vihtenje lopate. brez budnega nadzora Princeze pa se tko al tko nič ne zgodi. v Hotelu Žvalcam odmeri obrok, in se kljub grobim jezikom ne pusti motit. ob cukanju Zebre sedi in šteje curke, da ne bi šlo kaj v nič.
ups, poosebljam. "sam še govort ne zna!"
ker je Otroče v Morostu zeblo, ostanem brez Tršice popoldan, vendar se načrti hitro zbistrijo. izberem Princezo, sneg, hrib in zadnje žarke. brez objektiva, samo dve fiksni leči. pardon, štiri. škripanje pod nogami, mrzla sapa, zadovoljen Rep, modra kulisa med drevesi in barve Sončnega zahoda na vrhu. ko tečem nazaj, mi ozek "špalir" delajo veje, priklonjene pod težo snega, in listje, ki je zamudilo jesen. obrnem palačinko al dve, potešim rutino v Hotelu ...
iztegnem roke in objamem dan. hvala!
Ni komentarjev:
Objavite komentar