bila je torba, bili so pari nogavic in bil je fotič. torba je izpraznjena pospravljena v omari, nogavice delajo družbo žaganju v čevljih, fotič pa sameva v torbi. kdor čaka, dočaka. danes se mi je zdela megla še posebej fotogenična, pa me je prava svetloba prehitela z večerom.
počasi in intenzivno se mi v Zavest sidra misel o sanjah.
prve ne pozabiš nikoli! (Cockta)
--- dir ob Jezeru, službeno, seveda. po vodi mi pogled zdrsi vse do Ukanca in višje po hribih, takrat me prešine. kot Škrat sem se tam sprehajala, verjetno z roko v roki s starši, in sanjala prav to.
"whatch what you are wishing for!", pravijo.
zaželiš mi, naj kaj lepega sanjam, pa se le nasmehnem. redko se zgodi, da bi me zbudil scenarij, ki so ga napisale moje asociacijske povezave. zato pa se manj redko zgodi, da se sredi dneva znajdem v znani situaciji. deja vu. počasi in intenzivno.
živim Sanje. vsi izdihljaji hotenja in želenja nedosegljivega so se zbrali na enem mestu, dozoreli in postali dosegljivi.
impossible is nothing.
Ni komentarjev:
Objavite komentar