korak za korakom, ane? z vsakim najmanjšim sem bližje. slišim, da jih nikoli ne smeš ujeti, ker si potem nehaš želeti. res?
puhloglavo. ali pa res ne znamo ceniti, kar imamo? in le pogrešamo, česar nimamo? verjamem, da je v nas kaj več, kot le tarnanje nad sivim vsakdanom in sanjarjenje o nedosegljivem. verjamem, da se Otrok z navdušenjem v očeh uči prvih korakov. če ne zaradi drugega, zato, ker odseva navdušenje v očeh staršev. če ne zaradi drugega. verjamem, da se vsi ženemo za ciljem. včasih ga na poti navzgor znižaš za kakšno stopnico, ker ti nagajajo težke terenske razmere. ampak ti neosvojeni, prej zastavljeni, ne da miru, in želiš več. kaj je to, kar nas žene? zares goreča želja, sanje iz otroštva, ki ti do Smrti dajejo vzgon pod krila? ali je le dnevni navdih, trenutni preblisk? zalotim se, kako daleč me včasih pripeljejo misli. kot da ima Hrček premalo dela, in teče v prostem teku. ne le, da teče v kolesu, stopi ven in odskaklja po svoje.
mislim si, da je neopisljivo lepo kot starš opazovati, kako mlade ptice odletijo in gnezda in vadijo, kar so jih naučili. če je bila šola dobra, se rade vračajo na kraj, kamor jih vežejo korenine. vse iz Ljubezni.
iztegujem roke. k varnemu objemu, toplemu pogledu, iskreni besedi in navdušenju v očeh. k Sanjam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar