veter je pripovedoval zgodbo dlje kot običajno in mi smo se le spogledovali, skomigali z rameni in se čudili, od kod mu moč, da upogiba drevesne krošnje, odnaša listje, loputa z vrati in mrši lase. nato se nenadoma umiri, povsem utihne. dež. kaplja za kapljo. nato se ozračje sprosti, napetost popusti in lahko globoko zadihaš.
Božič. ko zapreš oči in izrečeš besedo, kaj ti skoči v misli, pred oči?
drugače kot ponavadi. ni dišalo po sveže pečenih piškotih, nihče ni postavil jaslic, nikogar nisem slišala moliti ali govoriti o polnočnici, nikjer ni dišalo po kadilu. bel Božič in sneg? vedno si lahko želim :)
sredi dneva me je prešinilo, da prav zares ne občutim, da mineva dan pred Božičem... z nekaj strahu, da mine, preden se zavedam. pride večer, ko se ritem dneva umiri, ko se dihanje upočasni in ko začutiš. v bistvu in zares, ne glede na običaje, navade, razdaljo, ljudi okrog mene --- doživljam zelo miren Božič. brez jaslic, pred katerimi bi bedela pred spanjem, "molim". brez vonja po kadilu prižgem svečko. brez obiska polnočnice mi spomin pričara otroško doživetje, ko so se v temni cerkvi počasi prižigale luči in je kadilo povsem zameglilo klopi. in ker ste v Srcu vedno in povsod z menoj, je doživetje mojega Božiča izpopolnjeno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar