že nekaj let tega je Neisha začela prepevat "malo tu, malo tam, ostaneš sam." takrat niti nisem razmišljala, kaj poje. še dobro, ji ne verjamem. te dni se počutim kot neskončno brezno, ki srka vase drobtinice lepega. skozi pesmi, iskrene oči in tople objeme, fotke, filme, dobro hrano ... "pridejo časi...", ki nikoli zares ne minejo, le pridejo bolj poredko.
ker je ravno TO tisto! v trebuhu te stisne že, ko brskaš po netu za letalsko karto ali rezerviraš sedež na vlaku, se dogovoriš s Prijateljem za trip, ali pa le dobiš idejo, kam zgodaj zjutraj pelješ Rep na sprehod. ko spokam ščetko, sveže nogavice in fotič, me drži za roko brat Entuziazem in v očeh se zaiskri. sploh ni zares pomembno, kako dolga je Pot in kam pelje, da se le "prepleta, zapleta, obrača in združuje". priznam, Raj je izjema.
pričakovanje, to je droga! znova in znova, se mi pri zadnjem odcepu levo na ustnice prilepi nasmeh, ki ne popusti, dokler me ne prebudi jutro spet v domači postelji. "tok je!" ostane topel občutek pri Srcu, ki pogreje še tako hladen dan. uživačica? ja.
"Life is the way you want it to be."
ni namen, vsiljevati idejo ali način, le Želja.
Želja, da bi tudi Ti razumel, videl skozi moje oči, čutil skozi moje prste in vdihnil skozi moja pljuča. kljub temu, da se Lars zaljubi v lutko, ga sprejmejo in dihajo z njim.
Ljubezen prav zares ni preračunljiva.
