"I talk, you talk, I talk, you talk, that`s it! Focus!" Peanut
simpatičen čaj mi greje živčne prste, globoko vdihnem in zberem misli v eno točko. vsaj potrudim se. bratranec Adrenalin se sprehaja po telesu in pušča za sabo hlad, krč v želodcu in suho grlo. ah dej no, sej ni prvič!
"If you cannot do your best, do the best you can."
Košutnikova je rekla, da mi mal privošči...sedim v vreči ob oknu in pogled mi skupaj z mislimi uide na polje, kjer so srne ponoči iskale hrano. brskajo po snegu, da se bodo lahko v maju ta mali skrivali v visoki travi. ni vedno lahko, ostati zbran. zdi se, da sem se nekaj pomembnega odločila, pa se spomnem besed BrezK - če ti je namenjeno, potem je že odločeno. na poti se prepričujem, da je res, in preden prideva z Računovodkinjo do Doktorja, prepričam še njo.
"Nobody ever asked about the way I feel. But now I told, and it feels so free!" (The Help)
kot lahko vročina pri influenci nastopi v dveh fazah, me še zdaj strese in umiri občutek zmage. tokrat, odobravam podarjen razum. Passenger poje o napačni smeri, Rudi pa še kar odzvanja, naj traja. lepo je čutiti, lepo se je zavedati.
če lahko Rep pohvalim za poslušnost, lahko sebi privoščim potep z Mojco po zasneženi poti... do Kolumbijke. Baby, nasmeh se me še kar drži. ko sešteješ 1+1, dobiš več kot le matematično 2. - s kurzorjem stojim na tem mestu že nekaj časa in z zaprtimi očmi iščem besede, ki bi opisale sončne žarke, ki so me pobožali, žar v očeh, ki me je presvetlil in toplino, ki me še kar objema.
pika. stop. so občutki, in so neopisljivi občutki.
