Neverjetno je, prijatelji, da ravno tisto, česar ne poveš, pove vse. (Emil Filipčič)
mogoče pa res... preveč govorim? in premalo povem? me tolaži, da nism edina.
so ljudje z bujno domišljijo, ki si lahko predstavljajo konec sveta samo ob besedi potop, in so ljudje, ki jim pomaranča ne pomeni oranžno. ob njih pa ljudje, ki jim ustvarijo podobo oranžnega. nekaj zvedavosti in potrpežljivosti je vedno dobro imeti v žepu. pogrešam Babi, da bi ji zastavila "n" vprašanj in poslušala "n" Zgodb. tisto šolsko nadomeščanje pouka ti zleze pod kožo in imaš občutek, da so vedno nekje skriti neporavnani računi. sprašuj in poslušaj. podoba se ustvari sama.
premalo časa mi je odmerjenega, da bi vse izvedela; ker je "vedno nekaj novega". lahko pa redno čistim čopiče, imam na zalogi barve in sveže slikarsko platno za vsakega, ki bi nekaj narisal. lahko dovolim, da me prevzamejo snežne strmine, morski zrak, filmska zgodba, piščanec v arašidovi omaki in sivkino milo. ali pa z Repom stečem po listju med drevesi in sem.
ljudje smo res čudna "sorta" Živali. platno je lahko poslikano z najbolj pisanimi barvami, izpod čopiča enkratnega ustvarjalca. lahk pa čezenj prpopaš nalepko. ker si si podobo že ustvaril in ni prostora za novo. škoda, ne?
