prvič je najtežje. kar ne veš, kako bi začel, s katerega konca bi "prijel bika za roge". dedek Bedenko nas je naučil: Omne principile dificilis.
če nam Starši niso uspeli vcepiti pod kožo lekcij o lepem vedenju, kako je treba biti prijazen do drugih, sprejemati drugačne kot sebi enake, te Življenje samo pripelje do zaključkov...
spomnem se fotke znanca, pod katero je pisalo: Grdi se morajo lepo obnašat, lepim je vse oproščeno. kakšen dan se zazdi, da je res.
tipam in iščem krivine, kako bi povedala... prsti se še ogrevajo s hladnega pomladnega potepa med kapljami, snežinkami, kapljicami in blatom. zelena je sicer še lanska kolekcija, ampak fluorescira!
korak za korak, vedno prideš dlje od mesta, kjer si bil prej. učim se, do sedaj najljubša tršica je Mati Narava. kako postaviti zrcalo, da se bo podoba najlepše odsevala v očeh gledalca.
včasih se nasmejem sama sebi, ko me prešine, da se s Kraljestvom Živali bolje razumem kot z ljudmi. Rep me je naučil, da vedno dobiš nazaj, kar daš. tako enostavno je. zares se vse zrcali, zjutraj v ogledalu, v kozarcu vode ob Kavi, v iskrivih očeh otroka, ki ga dvigneš proti Nebu, v mirnem jezeru med gorami, ... in v Srcu.
neštetokrat je na vrata potrkalo opozorilo, naj se vživim v tvojo kožo, naj pogledam skozi tvoje oči, da bi lažje razumela. in neštetokrat se vrata niso odprla. korak za korakom stopam bližje in se oprijemam kljuke... da bom lahko nekdaj brez obotavljanja stekla, na mah zagrabila kljuko in ... ta-da! to je tisto, kar ste naročili danes, Gospod. bo uredu?
Srce. zrcalo, ki zajame največjo podobo in naslika največji vtis/odtis/pečat.
navodila za uporabo: pozor, lomljivo.
rok uporabe: nedoločen.
drobni tisk: nikoli ne zataji.
